Ven Jemeršič: Tehnologija sama ne naredi dobrih režiserjev

Ven Jemeršič je režiser, ki je nepovratno zaznamoval slovensko videospotovsko sceno. Od leta 1996 do danes je režiral več kot 150 glasbenih videov, mnogi izmed njih so postali nepozabni klasiki, ki jih je nemogoče izbrisati iz slovenske kolektivne zavesti. Nedavno je s spotom Smitten za skupino Dandelion Children dokazal, da je še vedno v vrhunski formi, to pa je bila tudi iztočnica za daljši pogovor o njegovi bogati karieri ter o stanju na slovenski sceni nekoč in danes.

Ven, v svoji karieri si posnel že več kot 150 videospotov. Kako to, da si se na začetku kariere odločil ukvarjati ravno z videospoti in ne, recimo, s filmi? 

Vsekakor je spot medij, ki je produkcijsko veliko bolj obvladljiv kot film. Na samem štartu, ko se izražaš skozi sliko, je glasbeni videospot primerna pot. Je kot nemi film na samem začetku filmske zgodovine. To so kratki filmi, ki imajo svojo zgodbo in svojo publiko. V bistvu sem istočasno ob svojem prvem spotu posnel tudi svoj prvi celovečerec Mondo Bobo (1997, Goran Rušinović), kjer sem bil direktor fotografije. Sledilo je še 7 filmov, pa tudi več kot 400 reklamnih oglasov, ki sem jih posnel kot režiser.

Na snemanju videospota za skupino Jinx

Se morda spomniš, kateri je bil čisto prvi videospot, ki si ga posnel?

Vsekakor. Pravijo, da ti prva ljubezen za vedno ostane v spominu. To je bil spot Zagor (1996) za moj band Central Problem. Požel je obilico uspehov na hrvaških lestvicah. Posnel sem ga na kamero, ki sem jo prešvercal iz akademije, kjer sem tudi poskrbel za filmski trak. Na črno razvit film sem nesel v Prago, kjer je študirala moja sestra Dafne, ki je spot zmontirala na montažni mizi, pri čemer je kadre lepila s selotejpom. Takšni so bili začetki. Težki, a polni čudovite energije. Prav ta spot me je popeljal tudi k prvi reklami, kjer je naročnik hotel točno tak pristop za oglaševanje svojega hrvaškega dnevnika. Vse se je zgodilo tako hitro, da sploh nisem opazil, da nisem dokončal študija. Sledil je drugi in tretji film in takrat sem opazil, da sem »in business«. Zato se pa zdaj na stara leta ukvarjam z diplomo in magisterijem, ki bo v okvirju nekje na podstrehi kmalu nabiral prah.

Zelo uspešno si skakal med različnimi glasbenimi in vizualnimi slogi. Kateri spot bi morali pogledati, da bi videli tisti pravi avtorski slog Vena Jemeršiča? Oziroma, malce komično rečeno – kateri je tvoj najljubši videospot Vena Jemeršiča?

Težko je odgovoriti na to velikokrat postavljeno vprašanje. Vsi spoti so kot moji otroci in pri otrocih se ne odločaš, kdo ti je najljubši. Z vsakim me vežejo trenutki, ko smo spot ustvarjali. Druženje okoli samega procesa nastajanja me še najbolj veseli. Radost izvajalca ob končnem produktu pa najbolj nagradi. Lahko rečem, da zelo rad sodelujem s skupinami, kot so Big Foot Mama, Zaklonišče Prepeva, Jinx, Dan D, Tabu, Dandelion Children ter izvajalci, kakršna sta Magnifico in Klemen Klemen.

Klemen Klemen v tvojem videospotu za pesem Kdo si ti (2008) reče »Danes od muzke žvet še zdaleč ni vredu.« Je bilo v Sloveniji kdaj možno živeti samo od režiranja glasbenih videospotov?

Art dialog, Kino Šiška, 25. januar 2012, foto: Jani Ugrin

Lahko rečem, da bi se dalo preživet tudi samo s snemanjem spotov, če bi to človek zares hotel početi na polno. V vsakem primeru bi bil primoran delati veliko projektov, ki ti ne bi bili pisani na kožo. Z istim problemom se danes srečujejo tudi glasbeniki, ki so primorani igrati v vsaki luknji, da preživijo. Včasih so res bili boljši časi, ker so založbe še videle smisel v vlaganju v glasbene projekte, saj so se ti dobro promovirali preko številnih glasbenih oddaj, katerih pa danes več ni. Časi Videospotnic so bili nekakšni zlati časi glasbenih spotov pri nas.

Kakšne pa so razmere danes – kako je biti režiser glasbenih videospotov v Sloveniji v letu 2012? Je recesija zgolj poglobila težavne produkcijske razmere na trgu ali vseeno prevladujejo prednosti vse bolj poceni in zmogljive digitalne tehnologije?

Danes je veliko ljudi »pogumnih«, do kvalitetnih tehnologij imajo dostop praktično vsi tisti, ki vložijo nekaj tisočakov v opremo, vendar pa nas to ne naredi dobre režiserje. Kamera sama od sebe ne zna snemati vsebine. Pred njo jo je treba postaviti in imeti vizijo, kam vodi. In ne glede na kamero samo je še vseeno treba postaviti luč in narediti atmosfero. Pri današnjih režiserjih se mi zdi, da primanjkuje zgodba, če pa le te ni, pa mi manjka nek nov pristop, ki bi kreatorju predstavljal gonilno silo v izražanju.

Tvoj izjemni videospot Smitten (2011) za Dandelion Children izgleda precej visokoproračunsko za današnje razmere na slovenskem trgu. Kako težavno je obdržati tak visok kakovosten nivo ustvarjanja v današnjih kriznih časih?

Spot ni ravno visokoproračunski. Joj, kako sploh zveni ta beseda, kot da smo imeli denarja, da bi z njim razmetavali. Denar smo vložili zgolj v masko in v prostor, kjer se je snemalo. Ostali stroški so pač nujno zlo, lačne ekipe in statistov si noben ne želi. Danes je velik budget tisti, za katerega pred leti sploh nismo pristajali, da delamo zanj.

Dandelion Children – Smitten (2011)

Ali je šlo pri tem videospotu za Dandelion Children za prijateljske usluge ali za dejansko profesionalno sodelovanje?

Če začutim, da mi projekt zleze pod kožo in si spota želim tako kot izvajalec, potem v vsakem primeru prilagodim svoje apetite projektu. Takrat smo se zgolj spoznali in sodelovali. Zdaj pa delamo že drug videospot, ki je mogoče zastavljen bolj raziskovalno ter praktično brez budgeta.

S svojimi videospoti si imel levji delež pri vzpostavljanju »zlate dobe« slovenskega glasbenega videa ob koncu 90-ih let in v prvih letih po prelomu stoletja. Zakaj misliš, da imajo novi poskusi oživitve te scene takšne težave? Zakaj Videozid in Glasborola nista tako uspešna kot Videospotnice?

Ja, res je bilo divje v tistih letih, ko je bila potreba po tem, da ima band kvaliteten spot, res velika. Bilo je preprosto. Televizija Slovenija nam je pomagala pri produkciji. Za honorarje so poskrbele založbe, kar je za njih predstavljal minimalen strošek. Videospotnice so po deset tednov vsak dan trikrat predvajale skladbo. Zato so tudi zahtevali nek standard samega videospota. To je bila ogromna promocija za izvajalce in ker so založbe takrat še kaj prodale, je bil prisoten tudi zaslužek za njih. Vse je krožilo tako, kot je treba. S prihodom YouTube fenomena in instantnega gledanja spotov se je vse spremenilo. Seveda so krive tudi televizije, ki so poskrbele, da v nekaj let nismo imeli niti ene glasbene oddaje, v kateri bi se videospot sploh lahko zavrtel. Dark ages slovenskega spota. Videozid pa je oddaja, ki ima osnovni problem – ne predvaja videospotov. Nekaj kratkih fragmentov prežvečenih spotov, ki datirajo tudi po leto in pol nazaj, ne morem resno vzeti za glasbeno oddajo. Dnevna lestvica, ki ne temelji na dnevnem glasovanju, nima smisla. Navsezadnje zdolgočaseni gosti in klasična vprašanja v tej poplavi informacij ne pridejo do možganov. Kar se tiče Glasborole naj rečem, da je ideja super zastavljena. Problem sem videl zgolj v izvedbi. Že neprimerna lokacija in statisti, ki so zgolj čakali, da bo konec snemanja. Žirija pa sestavljena iz ego tripašev, ki stvari ne znajo oceniti iz objektivnega vidika, ampak zgolj iz svojega. Nemalo krat sem slišal iz njihovih ust: »morate malo delati na imidžu«. Halooooo. Včasih je bila glasba v ospredju in le ta je nekaj veljala.

Ven Jemeršič

Bi lahko tudi izvajalci sami bolje skrbeli za promocijo videa, opažaš na tem področju kakšne rezerve?

Res je, da eni mislijo, da je dovolj, da daš reči na YouTube in da se bo stvar odvila po svoje. Napaka. To je tako, kot da vržeš trnek sredi oceana in bi rad nahranil Kitajsko. Izkušeni bendi, ki so na sceni dlje časa, se tega dobro zavedajo. Znajo zapakirati svoj videospot v druge medije in jih prezentirati kot neko posebnost. Snemal sem že spot, ki je računal zgolj na količino klikov na internetnem portalu 24ur.com. Temu primerno smo ga okrasili s šokantnim castom. Zadeva je rezultirala, kot je bilo željeno.

Pod veliko tvojih videospotov je kot producent napisana RTV Slovenija. Kakšno obliko je imelo to tvoje stalno sodelovanje z njimi?

Sodelovanje z RTV Slovenija se je rodilo konec 90-tih, ko je na predlog Borisa Beleta odreagirala Miša Molk. S takratnim sodelavcem iz Perfo Production, Andrejem Štritofom, sva tako od RTV-ja dobila tehnično podporo, ki je znižala stroške spotov za izvajalca in hkrati dvignila standard, saj sem vse spote snemal zgolj na filmski trak, kar je takrat predstavljalo nek prestiž. Kar nekaj časa sem sam užival sadove tega sodelovanja, a so se mi hkrati pridružili drugi režiserji, katerim je tudi televizija dala zeleno luč. Seveda jaz nisem uspel sproducirati toliko, kolikor se je v tistem trenutku pojavilo povpraševanj. Vse je vodilo k oddaji Videospotnice, ki so bile nek output tega našega sodelovanja.

Zdi se, da sodelovanje s skupino Big Foot Mama zaseda posebno mesto v tvojem videospotovskem opusu. Kako je sploh prišlo do tega sodelovanja in ali ste se takoj tako dobro ujeli?

Začetek našega sodelovanja je bil en velik rokenrol, ki je obrodil zanimiv sadež. Na snemanju spota Rola (1998), ki je bil nek čuden bizaren poskus, smo se v prostoru, kjer band vadi, lotili čistega eksperimenta, ki je trajal pol ure. Rodil se je eden bolj provokativnih spotov tistega časa – Garbage (1998). Zakaj provokativen? V bistvu sploh ni bil. Zadevo so napihnili mediji in tudi band sam. Vsi so se spraševali, čigavo je mednožje, ki se vidi v spotu. Mame članov skupine so se zgražale. Na določenih kanalih ga sploh niso rolali. Jaz sem v komadu takoj začutil, da je potencialni hit, čeprav ga band ni videl kot takega. Nekaj let po tem, ko so se zadeve okoli prvega sodelovanja ohladile, smo štartali znova. Tokrat spet pogumno. Kvaliteten bend, kot so oni, je zaupal mojim idejam in rodil se je spot, ki je meni še vedno najbolj pri srcu – Nekaj sladkega(2004). Trenutno se pogovarjamo o novem projektu, ki upam, da bo pogumen kot tisti v preteklosti.

Big Foot Mama – Garbage

Sodeloval si z zelo raznolikimi izvajalci, od rockerjev do boy bandov. Se ti zdi, da narediš boljši videospot, če je komad všeč tudi tebi? Ali sploh sprejmeš posel, če ti pesem ni všeč?

Vsekakor je pomembno, da te glasba popelje v željo po ustvaritvi glasbenega spota. Včasih me projekt zamika zgolj zaradi tega, ker še kaj takšnega recimo nisem počel. Še vedno si močno želim delati glasbeni spot za narodno zabavno glasbo. Enkrat sem izjavil, da si želim delati s Simono Weiss. Čez par dni me je klicala in sva že šla na kavo. Hehehe. Boljši spot lahko naredim samo tako, če ima komad že velike potenciale, ki jih jaz samo še razvijem. Včasih se da z zelo malo financ narediti velik spot, ker ti denar nič ne pomaga, če izvajalec nima karizme in če mu super luč ter make up ne pomagata, da bi izgledal superiorno. Zgodilo se je že, da nisem sprejel sodelovanja, ker mi komad ni bil všeč. V bistvu … bil je grozen … na nek način sem se počutil užaljenega. Ha ha. Kaseto s komadom sem vrgel skozi okno iz drvečega avta. Niti presnel je nisem s kakšno drugo glasbo. Enkrat sem Janu Plestenjaku zaupal, da sem presnel njegovo kaseto z drugo glasbo. Ko sem mu razložil, da je na kaseti trenutno Frank Sinatra, je popolnoma sprejel mojo potezo.

Kakšna je tvoja metoda pridobivanja idej za videospote – se zanašaš samo na inpiracijo ali študiozno prebiraš revije in gledaš filme?

Jaz praktično ne gledam videospotov. Inspiracijo sem vedno poskušal potegniti iz realnega življenja. Redko, da me je navdahnila kakšna filmska scena. Poslušam tekst in razmišljam o tem, kam vodi. Če se znajdem v slepi ulici, pa zapeljem nazaj in poskušam ven iz labirinta. Kar se tiče študioznega prebiranja revij. Mislim, katera revija bi bila tu v igri? Revije na katere sem naročen in jih berem, so Astronomy Now in Scientific American.

Ali idejo za videospot kdaj prepustiš izvajalcu ali gre v glavnem za tvojo fiksno idejo, kaj boste počeli na snemanju?

Vedno prvo vprašam izvajalce, če imajo oni kakšno idejo. Ker sem tudi sam glasbenik, vem, kako je, ko ustvarjaš nekaj in hkrati vizualiziraš reči v glavi. Če je njihova ideja dobra, je to lahko že nekakšna smernica v razmišljanju do končne ideje. Če ima izvajalec prazno glavo, pa mu jo sam poskušam zapolniti s svojimi idejami. Všeč so mi preproste ideje, ki imajo neko sporočilnost, četudi minimalno. Včasih tudi kakšna nova vizualna rešitev ali tehnični pristop, čeprav je danes že vse tako prežvečeno. Še vseeno sem ponosen na eno takšno tehnično rešitev, ki smo jo imeli za spot mojega banda PhonomonicsCrazy Things (2008)

Kolaž spotov Vena Jemeršiča

Kakšen videospot bi posnel, če ne bi imel nobenih omejitev? S katerim izvajalcem in kako bi spot izgledal?

Biti omejen je del našega vsakdana. Tega si sploh ne morem predstavljati. Torej o tem sploh ne bom razmišljal. Kar se tiče pa izvajalca, pa bi vsekakor Princu posnel njegov najboljši videospot, ker sem mnenja, da ni imel še nobenega zaresnega presežka, je pa moj najljubši izvajalec, ki ga nosim v srcu že od osnovne šole. Veselil bi se sodelovanja s Peaches, Gonzalesom in Jimijem Tenorjem. Vizualiziral bi tudi kakšna klasična dela velikanov, kot sta Ludwig Van Beethoven ali Gustav Holst. Točno to bi počel. Snemal bi spote za klasično glasbo.

Se ti zdi, da režiserji videospotov prejemate dovolj pozornosti za svoje delo ali pa glasbeniki poberejo vso slavo?

Saj pri temu ne gre za to, kdo bo bolj bleščal iz skupnega produkta. Režiserji smo vajeni delovati v ozadju. Sploh če gre za naročeno delo v obliki reklamnega oglasa ali videospota. Osebno ne delam zaradi pozornosti. Delam zato, ker to rad počnem in vsako audio-vizualno delo ostane v meni kot spomin na čas, ki smo ga preživeli skupaj. To je trdo delo, ki včasih traja po 21 ur na dan. Na snemanjih se ekipa zelo poveže in lepo je videti sadove tega truda, v katerega so delo vložili vsi člani ekipe in ne samo režiser. Jaz sem samo en delavec, tako kot lučkar ali scenski tehnik. Vsi mi imamo en cilj. Zadevo posneti v danem roku in zadovoljiti naročnika.

MTV še spremljaš? Si del generacije, ki je pospremila vzpon in padec MTV-ja. Se ti zdi, da internet dandanes daje to priložnost glasbenemu videu, kot jo je nekoč dajal MTV na vrhuncu svoje moči?

Ven Jemeršič

Nikoli nisem spremljal MTV-ja. Če pa ga prižgem danes, se na njemu nenehno vrtijo isti izvajalci, kot da je planet majhen kot hruška. To je dejstvo, ki me razočara. Toliko potenciala, ki ga imajo neznani izvajalci, ki se pa uspešno promovirajo na internetu. Danes pa je MTV vse kaj drugo kot glasbena televizija. Tudi oni se borijo z internetom, ki je vse to prevzel. Zato so polni oddaj, ki nimajo veze z glasbo samo. Moj sin glasbo posluša preko YouTuba. Kar je res neverjetno, kam je vse šlo. Meni ne uspe niti na YouTubu stvar pogledati do konca. Če mi kdo kaj pošlje, pogledam 15 sekund, če me ne potegne, ugasnem. Mislim, da je tolikšna dostopnost medijev obremenila naše receptorje, ki enostavno niso sposobni obdelati vsega. Pri meni doma cel dan igra klasičen online radio, ki nas meditativno pomirja.

Kdaj bomo lahko gledalci na velikem platnu videli tudi tvoj celovečerni film? Je zgodba s Fakerjem še aktualna ali si se osredotočil na kakšen drug filmski projekt?

Ideja o Fakerju je ne glede na to, kaj je vse scenarij preživel, še vedno živa. Razmišljamo o snemanju v popolnoma lastni produkciji, ker enostavno več ne verjamem v to, da bi ta država bila pripravljena prisluhniti novim producentom. S starimi se pa nekako nisem ujel v sodelovanju. Dva producenta, ki imata pri nas monopol nad produkcijo, sta se zadeve pripravljena lotiti zgolj v primeru, če že imaš denar. Če bi že imel denar, bi ga tudi sam posnel. Ne rabim nekoga, da mi v štartu ukrade ves denar in da delam z drobtinicami, ki so ostale. Sicer je tukaj še več scenarijev, ki jih razvijam. Hkrati moram letos izdati drugo knjigo poezij Električni golaž. Letošnji največji projekt je pa vsekakor prihod mojega tretjega otroka na svet. Vse to v tem kataklizmičnem letu 2012.

(Pogovarjal se je Matic Majcen.)