Velikani na vrhuncu: U2 in Corbijn v Linear

Objavil/a P-G 6. May 2010 v rubriki DVD | 0 komentarjev

Recenzija filma Linear (2009, Anton Corbijn)

Anton Corbijn, nizozemski fotograf in režiser, je v intervjujih pogosto priznal, da se je večino svoje kariere ukvarjal s fotografijo in z glasbenimi videospoti zaradi tega, ker je njegov slog povsem neprimeren za veliko platno. Sam namreč obožuje zrnate podobe, večinoma posnete na črnobel filmski trak in pa abstrakten pripovedni slog, skozi katerega pripoveduje svoje lastno življenje preko pogosto versko motiviranih elementov, kar je najbolje vidno v njegovih videospotih za skupine Depeche Mode, Mercury Rev, Metallica, Echo & the Bunnymen, a tudi Joy Division. Prav slednja mu je leta 2007 predstavljala odskočno desko v svet celovečernega filma, ko je uprizoril življenje njenega pevca Iana Curtisa v Nadzoru (Control). Tudi tam je z grobim črnobelim slogom dal vedeti, da se zrnu ne bo kar tako odrekel, da pa je svojo abstraktno in simbolistično plat vendarle, vsaj začasno, pripravljen pustiti ob strani.

Zdaj pa je, po Nadzoru, pred nami še 56 minutni video film Linear, dodan kot “bonus” k nekaterim izdajam albuma No Line On The Horizon skupine U2. Tega bi lahko opisali kot video album, saj gre njegovo enourno dolžino pripisati temu, da natančno sledi popisu pesmi z omenjenega albuma. Ob tem stavku se boste oboževalci U2-jevcev malce začudili, češ, kako to, da tega vrstnega reda potemtakem ne prepoznate. Zato dodajmo, da gre za zaporedje, ki ga je skupina imela v načrtu še preden je založba potrdila tistega končnega, ki je v obliki CD-ja tudi zašel na trgovinske police in se prav zaradi tega nekoliko razlikuje.

Anton Johannes Gerrit Corbijn Van Willenswaard, kot se glasi rojstno ime tega neskončno duhovitega in nenormalno visokoraslega osebka, je torej nekaj novo najdene dolgometražne logike poskušal prenesti tudi v Linear. Vseeno pa je nekoliko presenetljivo, da je prvi kader, ki ga zagledamo po začetku filma, vseobsegajoča panorama Pariza, zajeta tako široko, da bi v njej že skorajda lahko uživali v IMAX kinematografu. A prvi vtis je pogosto varljiv in Linear se začne odvijati kot zaporedje sicer narativno povezanih, a vizualno in glasbeno vendarle ločenih pripovednih enot, oz. če že hočete – videospotov. Komadi se začnejo vrstiti z Unknown Caller, potem Breathe, tokom katerih tudi vstopimo v zgodbo o pariškem policaju, ki v sočutju z uporniškimi množicami zapusti svojo službo ter se odpravi na potovanje iz Pariza v Tripoli, a ne le v geografskem, temveč tudi v duhovnem smislu, iz stanja institucionalne podrejenosti v tisto popolne svobode.

Tretji komad je Winter, najprijetnejše presenečenje te »modificirane« različice albuma No Line On The Horizon v Linear. Gre za eno boljših pesmi skupine U2, ki bi se mimogrede lahko uvrstila tudi v železni repertoar skupine, ob Pride, One, Beautiful Day in ostale klasike. Akustična različica je bila vključena v film Brothers (2009, Jim Sheridan) z Natalie Portman in Jakeom Gyllenhaalom, tukaj pa imamo prvič priložnost slišati studijsko verzijo, ki bo bojda vključena na prihodnji album Songs of Ascent.

Potem sledijo White as Snow, No Line On The Horizon, Fez – Being Born. Za temi se odvrti Magnificent, komad, za katerega bi v Linear še najbolj izmed vseh rekli, da deluje kot videospot, saj se skupina U2 v njem edinkrat v filmu tudi pojavi. Policaj se takrat ustavi v opuščeni gostilni, kjer spremlja performans skupine na televizijskem zaslonu ob kosilu. Po Stand Up Comedy sledi Get On Your Boots, v povsem Corbijnovskem momentu, plesnem stripteasovskemu performansu, v katerem se brhka dekleta fetišistično ponašajo z umetnimi brki. Ne pozabimo, Corbijn je v amsterdamskem Red Light Districtu vendarle že skoraj domačin. Film zaključita Moment of Surrender in Cedars of Lebanon. Na Linear pa je kljub tej razdelitvi na posamezne komade potrebno gledati na enotno, dolgometražno podobo-glasbo, v kateri je treba uživati v celoti, od začetka do konca, ne pa kot več razpršenih enot. Čeprav je pripoved v njem jasna, pa je v ospredju vendarle atmosferski vidik glasbe ter občutja, ki jih gledalec doživlja ob tej uprizorjeni, večini ljudi dobro poznani glasbeni podlagi.

Na albumu No Line On the Horizon so U2 dosegli enega vrhuncev svoje kariere, tako v kreativnem kot tudi komercialnem smislu, temu pa je Corbijn v Linear uspel povsem dostojno slediti. Linear predstavlja intimno sodelovanje dveh velikih imen industrije (glasbene in tiste glasbenih videospotov), udejanjeno povsem v senci glavnih oglaševalskih aktivnosti (koncertov, uradnih videospotov), zgolj kot dodatek na DVD-ju, brez obremenitev in blišča komercialnih medijev. In to se filmu pozna, v pozitivnem smislu. Linear predstavlja dokaz ambicije njegovih ustvarjalcev, da vidijo svojo umetnost širše od tipičnega ozkega, mainstreamovskega pojmovanja. Linear se kot video film ne uvršča v nobeno kategorijo: ni videospot, ni skupek videospotov, ni celovečerni film, ni kratek film. Njegova presenetljivo suveren izvedba daje vedeti, da bi morali naredili prostor za še en predal: glasbeni video film, video album. Gre za drugačen način poslušanja glasbe – ne povsem mimobežen, saj je potrebno gledati podobe, a so hkrati te podobe hkrati meditativne, sanjave. Gre za podobe, ki bi se lahko vrtele v ozadju, a bi jim s tem po drugi strani zaradi njenih premišljenih režiserskih prijemov naredili krivico. A ko boste videli Linear, boste pritrdili, da je to forma, ki ima smisel in ki lahko človeku ponudi nove umetniško-estetske užitke, v nekem novem prepletu podobe in glasbe. Morda pa je Linear res razlog, da naredimo prostor video albumu kot še eni formi glasbeno-vizualnega izražanja.

(mm; foto: Universal Music Group)

Video spodaj: odlomek iz filma Linear Antona Corbijna (komad Winter)