The YouTube Reader – prvi zbornik, namenjen spletnemu fenomenu zadnjega desetletja
Pelle Snickars, Patrick Vonderau (ur.): The YouTube Reader. National Library of Sweden/Wallflower Press, 2009. (511 str.)
Odnos med YouTubeom in formo glasbenega videospota je že od samega začetka sinergičen. Na nekem mestu v zborniku The YouTube Rader denimo najdemo podatek, da je konec leta 2008 kar šest od deset najpriljubljenejših posnetkov vseh časov na tem spletnem servisu bilo prav glasbenih videov (str. 408). Podatek je logičen, sploh upoštevajoč dejstvo, da so kratki, 2–3 minute dolgi posnetki idealna oblika vsebine za YouTube, ki v začetku 21. stoletja vse bolj tvori tisto, kar je Jordan Hoffner, direktor vsebin v tem vse večjem podjetju, označil kot »clip culture« (str. 394). Bistven ob tem pa je predvsem pravni vidik, saj je YouTube med leti 2006 in 2008 sklenil kopico pogodb z velikimi studii (lastniki avtorskih pravic) glede dovoljenj za uporabo njihovega gradiva: z Warner Music, Sony BMG, Universal, CBS leta 2006), z BBC, EMI leta 2007 ter s PBS, Disney in MGM leta 2008. S temi potezami, ki ostajajo v za hrbtom javnega očesa, si YouTube utrjuje status prve reference za brskanje in iskanje po videospotih, kakor tudi po drugem pravno zaščitenem gradivu.
Ozrimo pa se za trenutek na širši kontekst. Piše se leto 2009 in Splet 2.0 je postal nepogrešljiv del življenja slehernega informacijsko usposobljenega človeškega bitja. YouTube je postal tudi na splošno eden njegovih najprepoznavnejših zaščitnih znakov, ki bo v kratkem praznoval svojo prvo petletnico (ustanovljen je bil februarja 2005). Izid prvega akademskega zbornika tekstov, namenjenega temu fenomenu, je torej več kot logičen in morda celo potreben, vprašanje pa je, kako dolgo bo publikacija lahko obdržala status relevantnega vira na temo največje spletne zakladnice videov.
Izražen dvom se nanaša predvsem na dejstvo, da se napredek v spletnem okolju v tem času odvija s takšno naglico, da bo veliko tistega, kar je zapisano tukaj, čez 2 ali 3 leta povsem zastarelo, kar bo s sabo potegnilo tudi zarjavelost iz teh podatkov izvlečenih zaključkov. The YouTube Reader je s svojimi 500 stranmi – že ta podatek pove dovolj – zelo ambiciozno zastavljen kompendij, ki pa se mora mestoma, ravno zaradi te dolžine, zateči tudi k drugim sredstvom za opisovanje najznamenitejšega spletnega arhiva. Relevantno teoretsko in konceptualno delo tako z listanjem knjige vse bolj odpira pot opisovanju značilnosti, ki YouTube delajo tisto, kar danes je – a kar jutri zagotovo ne bo več.
Kazalo razdeli knjigo na 6 sekcij: Medialnost, Uporaba, Oblika, Hramba, Industrija in Kuratorstvo. Če delo kje zares deluje dobro in smiselno, je to tam, kjer se ukvarja s samo ontologijo svojega objekta in kjer skuša razvozlati, za kaj sploh tukaj gre, kjer se piscem ponujajo tri metafore: YouTube kot arhiv, YouTube kot medij ali YouTube kot laboratorij. Že v uvodu se urednika vprašata vsa bistvena vprašanja. Kaj odprti dostop pomeni za starejše koncepcije arhivov in medijev, ki so bile striktno zaznamovane z vidikom avtorskih pravic? Ali lahko znatno destabilizira utrjene medijske monopole? Kako te oblike videoposnetkov izzivajo starejše narativne in estetske prakse? Kako (potencialno) največji svetovni arhiv vpliva na kulturni spomin neke nacije ali transnacionalne skupnosti? To so velika vprašanja, ki se videna skozi prizmo medija, ki šteje komaj 4 leta, izkažejo celo za prevelika in ni presenetljivo, da nemalo prispevkov v knjigi težko poda ali celo tvega neposreden in globalen odgovor. 
The YouTube Reader večji del svojega prostora nameni načinu pisanja, ki ga lahko opišemo kot opisovanje svojega objekta. Kot tak zbornik predstavlja precej mukotrpno branje, ki po tem, ko je potrebno potegniti črto pod zapisanim, ne ponudi povsem zadovoljivih odgovorov na vprašanja, ki si jih v začetku zastavi. V isti sapi pa je vsekakor potrebno zapisati, da prispevki, ki tvorijo to knjigo, ponujajo zadovoljiv in poglobljen vpogled v zakulisje velikega mehanizma, kar je YouTube pod Googlom nedvomno postal. Če je sama izkušnja YouTubea sicer razpršena in individualna, potem se s knjižnimi deli o njem vsekakor odpira prostor za pripovedovanje njegove zgodovine, z vsemi prelomi, prevzemi, anekdotami in fenomeni, ki jih nedvomno ni malo.
In takšen je tudi razgled, s katerega je potrebno gledati na to knjižno delo: gre za pomemben, pionirski poskus, ki bo z naslednjimi nadgradnjami postal osnova in izhodišče za nadaljnje razprave, osvežene z dodatnimi spremembami, ki se bodo YouTube-u nedvomno zgodile. (mm)
Komentarji