Nir Ben Jacob: “Nekaj, kar je narejeno s srcem”
Videospoti se le redko ozirajo v daleč v preteklost. Bolj pogosto poskušajo biti na tekočem z najnovejšimi trendi, kar v MTV-jevskem žargonu pomeni hitre reze, visoko modo in mladostniški pristop. Izraelsko-ameriški animator Nir Ben Jacob pa je s svojim spotom za pesem River’s Edge (link) skupine Great Lake Swimmers šel povsem proti temu toku. Videospot je osnoval na lesorezih, oziroma natančneje, intarzijah, ki jih je pred davnimi leti naredil njegov dedek (fotografije teh originalnih plošč si lahko ogledate v galeriji na dnu intervjuja). Fascinanten končni rezultat je predstavljal dovolj dobro motivacijo, da smo Nira povprašali za razlago ozadja nastanka tega nekonvencionalnega videa …
P-G: Ben, ali se lahko na kratko predstaviš – od kod prihajaš, s čim se ukvarjaš, kakšna vrsta filmanja te zanima?
Sem od vsepovsod. Rodil sem se v Izraelu, ampak sem nekaj časa preživel v Guatemala Cityju in potem še na Floridi. Zdaj sem se vrnil v Izrael, ampak se ponovno nadejam naslednjega velikega premika. Z animacijo sem se začel ukvarjati pred nekaj leti. Najboljša in najslabša stvar glede animiranega filma je to, da so možnosti neomejene. V zadnjem času pa se moje ideje vedno bolj ujemajo s snemanjem v živo.
P-G: Kako je prišlo do sodelovanja med tabo in skupino the Great Lake Swimmers? Ali si jih poznal že od prej?
Poznal sem njihovo glasbo, ampak jih že nekaj časa nisem poslušal. Za ta projekt sem vedel, da bom potreboval nekaj z vplivom folk glasbe, nekaj, kar je narejeno s srcem. Ko sem iskal glasbo, sem pri skupini preveril, kaj trenutno počnejo. Čas za to je bil idealen, saj so ravno izdali kritiško hvaljeni album Lost Channels. Neverjetno je, kako dobro glas Tonyja Dekkerja nadgradi vizualni del.
P-G: Videospot River’s Edge je zares fantastično delo. Gre za produkt 21. stoletja, z uporabo sodobne digitalne tehnologije, a se po drugi strani spominja preteklih tradicij. Naša spletna revija je iz Slovenije in tudi pri nas so takšne slike, imenovane intarzije, del tradicije, s katero so se ukvarjali naši dedki in babice. Kako si ti dobil idejo narediti prav takšen videospot?
Zanimivo je slišati, da je ta tradicija prisotna tudi v Sloveniji. Ko sem prišel v Izrael, mi je moja mati pokazala te intarzije, ki jih je njen oče naredil pred kakšnimi 50 leti. On je potem umrl kmalu po tem, ko jih je naredil. Ko sem jih videl, sem vedel, da jih moram nekako oživiti, saj predstavljajo res lep primer zgodnje izraelsko-jemenske umetnosti. Ves čas sem bil pod vtisom, da je bila ta tehnika prisotna samo v tej regiji, ampak je dobro slišati, da ni tako. Všeč mi je, da ideje lebdijo naokrog in da jih podzavestno deli cel svet.
P-G: Zares mi je všeč pripovedna tehnika v videospotu. Uporabil si namreč dolge kadre, da bi povedal preprosto zgodbo o človeku in o naravi, ki ga obkroža. Očitno je, da kažeš veliko spoštovanja naproti tem tradicijam. V nekaj stavkih – kaj se zgodi v zgodbi?
Moj dedek je naredil osem izredno natančnih kompozicij, ki so prikazovale zgodnje podeželsko in kmečko življenje. Medtem, ko sem občudoval in preučeval to spretnost, sem začel sestavljati zgodbo. V bistvu je bila že v celoti v intarzijah, bila je samo stvar organizacije prizorov v logično zaporedje. Poskušal sem ostati zvest njegovi viziji in nisem želel dodajati dodatnih elementov k posameznemu prizoru. S tem, ko sem se osredotočil na en lik, sem želel predstaviti življenjski cikel. Tokom videospota boste videli različne elemente, ki predstavljajo cikle – ne samo njegovo življenje, sonce in letne čase, temveč tudi dejstvo, da so plošče same okrogle oblike.
P-G: Ali lahko poveš nekaj besed o tehničnem vidiku nastanka videospota? Ali je šlo samo za računalniško animacijo ali v videospotu dejansko vidimo tudi prave plošče?
Vsi materiali in teksture dejansko obstajajo. Prvi korak je bil fotografirati plošče in nato prenos tega na računalnik. Potem sem ločil elemente v sloje in jih postavil v 3D prostor, da sem poustvaril svet, ki je narisan na ploščah. Vključil sem tudi tehniko projekcije kamere, kjer projiciraš podobo v 3D geometrijo. To sem uporabil pri prizorih v 3D okolju, ki so dovoljevali gibe kamere. Od tu naprej je bilo vse skupaj samo še stvar animiranja in iskanja ustreznega ritma za videospot.
P-G: Koliko časa je trajalo, da si naredil videospot od začetka do konca?
Te plošče so mi prvič pokazali pred dvema letoma. Preden sem se srečal z Great Lake Swimmers sem naredil nekaj animacijskih testov. Ko so sprejeli zamisel, je trajalo kakšen mesec, da sem dokončal delo.
P-G: Vsi tvoji videospoti so animirani filmi. Zakaj si izbral glasbeni videospot za tvoj osnovni medij izražanja in ne recimo kratki ali dolgometražni animiran film?
Vedno sem imel umetniška nagnjenja in glasba mi že kar nekaj časa predstavlja del tega. Ko začutim povezavo s pesmijo, lahko s tem zajamem njeno bistvo in jo uprizorim še preden vzamem svinčnik v roko. To sem opazil pri prvem videu, ki sem ga naredil, namreč za glasbeno skupino, katere član sem bil tudi sam še v šoli. Mislim, da je nekaj krasnega na tem, da dodaš zgodbo in globino preko podob, dokler to nosi bistvo pesmi. To je priložnost, da daš pesmi povsem novo dimenzijo. Preko videospotov sem se naučil izraziti svoje ideje in komunicirati z občinstvom.
P-G: Je bil videospot River’s Edge deležen kaj pozornosti v medijih? So ga kakšne glasbene TV postaje uvrstile na svoj program?
Od takrat, ko je izšel, je krožil po internetu in doživel zelo pozitiven odziv. Ljudi res zanimajo te podobe, ker je to nekaj takšnega, česar ne vidiš vsak dan. V smislu animacije se mi ne zdi, da gre za nekaj povsem unikatnega. Videospot so predstavili tudi na nekaj dogodkih v Evropi in Severni Ameriki. Neka postaja v Kanadi ga je uvrstila v program, a nisem siguren.
P-G: Je televizija danes še sploh pomembna za glasbene videospote ali predstavlja internet osnovni distribucijski kanal za tvoje videe?
Vsakdo bo rekel, da so videospoti bolj učinkoviti na spletu, ker je tako preprosto deliti vsebine. Od tu tudi izhaja izraz »viralen«. Odkar so ljudje začelu uporabljati izraz »viralno oglaševanje«, želijo vsi še samo »viralni« videospot in želijo, da bi njihovo delo postalo »viralno«. To je sicer zanimivo, ampak mislim, da ljudje, ki ustvarjajo takšne vsebine ne razmišljajo zares o tem. Vzame namreč preveč časa, če razmišljaš hkrati še o oglaševalskem aspektu. S tem v mislih moram povedati, da sem velik ljubitelj gledanja videospotov na TV-ju. Popolna dejavnost za takrat, ko nočeš gledati TV-ja celo uro ali pa ne veš, katere oddaje so na programu. In čeprav gre za mainstream, mislim, da je dobro, da si izpostavljen vsemi, ne samo svojim lastnim specifičnim interesom skozi internet.
P-G: Kakšni so tvoji načrti za prihodnost, kakšni zanimivi projekti na vidiku?
Rad bi nadaljeval z raziskovanjem in delom znotraj medija glasbenega videospota. Obožijem to zvezo med glasbo in podobami, ter sodelovanje z glasbeniki. Vedno bolj se ukvarjam tudi s pripovednostjo. Pravkar sem naredil kratek film z naslovom Laika, 1957, ki je na ogled na spletu. Prepričan sem, da si že ugotovil, s kakšno temo se ukvarja. Pred nekaj časa sem začel delati tudi na kratkem filmu, ki ga bom − upam − končal do začetka novega leta.
(mm; fotografije: Nir Ben Jacob, weewerk, Nettwerk)
Komentarji