Miha Knific: Videospoti so najbolj svobodna oblika ustvarjanja

Miha Knific, režiser, scenarist, producent in še marsikaj. Gre za enega tistih režiserjev, pri katerem je, kot pove njegov kamerad Aljoša Korenčan, »zgodba, načrt, ekipa, scenografija, videospot, oglas, kratki, dolgi, igrani, dokumentarni ali animirani film in še večerja, vedno taka, kot mora biti. V video ali filmosferi se znajde odlično. Vseeno mu je, če snema, ko dežuje ali ko sneži, ko je plus štirideset ali minus sto – celzij ali proračuna.« Miha vsako leto poskrbi za to, da se lahko tudi slovenska scena pohvali z odličnimi videospotovskimi izdelki. Tako njegov I Love You You Scream za Katjo Šulc kot Ready To Go za The Tide sta se na Podobi-Glasbi uvrstila med 10 najboljših videospotov leta 2010 in leta 2011. Na lestvico se mu je z izvrstnim spotom There Will Be Boys (2012) za Katjo Šulc uspelo uvrstiti tudi v izboru preteklega leta. To nam je ponudilo lepo iztočnico za malo obsežnejši pogovor o njegovem ustvarjanju na področju glasbenega videa.

Miha Knific (foto: Aljoša Korenčan)

 

Nam lahko poveš, kako si se znašel na videospotovski sceni? Se morda spomniš, kateri je bil prvi videospot, ki si ga režiral?

Pravzaprav se sploh nimam za nekoga, ki bi bil na videospotovski sceni, to mi niti ni toliko pomembno, saj nikoli nisem delal spotov zato, da bi z njimi služil. Zdi se mi, da je bil prvi videospot, ki sem ga posnel Your River Wild (2007) za skupino The Tide. (kratek premor) Ali pa je bil Široko more i Dunaj (2004) za Kataleno? Ne, ni res, Elvis Jackson so bili! Ja, prvi videospot, ki sem ga posnel je bil Weakies (2003). Takrat so si Elvisi želeli videospot, v katerem jim ne bi bilo treba nastopati in potem smo naredili spot, v katerem namesto njih igrajo igračke. Bi pa lahko rekli, da se je bolj intenzivno in dolgotrajno sodelovanje na tem področju začelo s kranjsko zasedbo The Tide.

Glede na to, da se ukvarjaš z množico različnih projektov, me zanima, ali je režiranje videospotov zate glavna ali bolj spremljevalna dejavnost? Kam se po tvojem mnenju umešča videospot, gre zgolj za reklamo ali tudi kaj več?

Videospoti so trenutno zame najbolj svobodna oblika ustvarjanja. Reklame so v veliki meri vezane na naročnika. V zadnjem času se na tem področju slabšajo tudi scenariji in redkokdaj se zgodi, da dobiš priložnost narediti nekaj dobrega. Seveda so lahko tudi reklame super, saj vsi poznamo tiste najboljše, ampak v zadnjem času res ni več nobene kreativnosti in gre bolj za to, da se prodaja zrezek, na katerem je zgolj cena. Pri videospotu pa gre ravno za kreativnost, za uresničitev neke ideje. Videospoti so vsaj zame nekaj, kar si lahko sam zamislim in glede na to, da mi ne plačajo, lahko naredim skoraj karkoli mi paše. Tako mi na nek način predstavljajo filter med komercialnimi projekti, kot so reklame in med filmskimi projekti, kjer greš težje v tako vizualno skrajnost, kot pri spotu.

The Tide – Your River Wild (2007)

Kako oziroma kot kaj videospot pravzaprav razumeš?

Moje mnenje je, da videospot veliko bolj kot glasba sama nekako umesti glasbenega ustvarjalca. Še posebej danes, v tej vizualni kulturi, je spot tisto, kar ustvarjalca naredi prepoznavnega. Naredi mu imidž, naredi mu karakter, ter ga do neke mere določi. Ljudje smo pač veliko bolje razvili vizualno kot pa slušno zaznavo. Zanimiv primer je ravno skupina The Tide. V prvem videospotu (Your River Wild iz leta 2007 op. a.), ki sem ga naredil za njih, so člani skupine napravljeni v plačane morilce. In potem so šli ljudje na koncert in so pričakovali, da bodo to, ne vem, neki novi Let 3. In ker so bili seveda na koncertu drugačni, so me potem spraševali, zakaj niso taki na koncertu, kot so v videospotu. Se mi pa zdi škoda, da glasbeniki v Sloveniji zelo malo pozornosti namenijo svoji zunanji podobi oziroma nekemu »statementu«, ki bi ga delali s svojim stilom in s samim nastopom.

Miha Knific in Rambo Amadeus na snemanju videospota Euro Neuro (2012) v Črni Gori

 

 Bi lahko rekel, da je videospot testni poligon za nove filmske tehnike, sloge in pripovedne načine, oz. povedano drugače, ali se ti zdi, da je videospot lahkotnejša forma, v kateri lahko ustvarjaš tudi izven ustaljenih okvirov?

Ja, absolutno. Ampak videospot ni lahkotnejša forma. Včasih v videospotu izpostaviš tudi veliko bolj ostre in družbeno kritične stvari kot pa v filmu. V filmu bi kaj takega lahko hitro izpadlo kot nek politični film. Tako sem se pri videospotih že večkrat srečal s cenzuro. Prva taka izkušnja je bila povezana z videospotom za skupino Bullet For My Valentine. Problem je sicer nastal šele po tem, ko smo že posneli ves material. Skupina (danes so oni velika skupina, takrat pa so bili še čisto na začetku) je namreč med snemanjem naredila raziskavo o tem, kdo jih pravzaprav posluša. Izkazalo se je, da so to 12-letni otroci, kar je v končni fazi pomenilo, da smo morali pol posnetega materiala, predvsem vse tiste punce v lateksu izrezati in spot spremeniti tako, da so na koncu ostale samo baletke. Drugič so nas cenzurirali na MTV-ju. Že potem, ko se je spot za Snow (2009) nekaj časa vrtel na MTV-ju, je nekdo opazil, da ga tam, v enem prizoru Katarina Čas vleče Skočirju. Prepoved. Takrat so imeli celo The Tide teden na MTV-ju in so vrteli vse njihove videospote, razen tega. Najbolj cenzuriran videospot pa je bil za Evil Eve, za komad Ne bi, hvala (2011). Na RTV SLO so nam en dan pred premiero videospota prepovedali predvajanje, takrat pa je bil umaknjen tudi iz YouTuba. Ko pogledam takole z distance, sem z večino videospotov, ki sem jih naredil, kar zadovoljen. Na začetku sem bil zadovoljen le z redkimi. Dejansko gre za vizualno in družbeno vpete izdelke, ki stojijo sami zase. Načeloma mi to, da so to izdelki, ki stojijo in govorijo sami zase, pomeni največ. Tako tudi najbolje zaživijo.

Miha Knific

 

Katero sodelovanje do sedaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin in zakaj?

Najraje ustvarjam za in s skupino The Tide. Z njimi smo se super ujeli. Njihova glasba ustreza moji estetiki, všeč pa mi je tudi to, de se ne vpletajo preveč v stvari, ki jih delam. Velikokrat je izdelek zaradi tega boljši. Ker (pre)več kuharjev uniči juho, ali kako že pravi tisti pregovor? Najbolj zahtevno, vsaj kar se montaže in usklajevanja tiče, je bilo sodelovanje s skupino Bullet For My Valentine. Polovico materiala, ki smo ga posneli, smo morali zaradi že prej omenjenih razlogov izrezati. To je bilo precej naporno, saj smo s tem izgubljali zgodbo in se potem ta sprememba, ki se v spotu zgodi tem mladim puncam, sploh ne vidi. Tudi videospot bi bil lahko veliko boljši, če bi lahko uporabili ves material. Najbolj naporen, kar se tiče snemanja, pa je bil Euro Neuro (2012) za Ramba Amadeusa. On je bil sicer super, ampak imeli smo ogromno snemalnih lokacij in nevšečnosti. Pa pozimi smo snemali poletje, nas je v bundah zeblo, nudisti, ki nastopajo v spotu pa …

Kakšno se ti zdi stanje na slovenski videospotovski sceni in kaj bi si želel, da se izboljša? Kaj pa v primerjavi s tujino?

Glavni problem v Sloveniji je v tem, da izvajalci, ki si želijo imeti spot, v to vložijo zelo malo denarja. Mislijo, da se da narediti vse za nič denarja, hkrati pa se namesto, da bi avtorju pustili neko kreativnost, vtikajo v stvari. Veliko izvajalcev hoče imeti nek lep izdelek, sploh pop izvajalci si želijo nekaj, kar stane samo po sebi, recimo lokacije in take stvari. To, da si ne more privoščiti niti luči, niti dobre kamere ali pa česa drugega, kmalu mine tudi ustvarjalca in potem se delajo neke povprečne stvari. Sam sem doživel tudi že to, da mi je naročnik rekel, če moram res posneti še več materiala? Kar je popolnoma bizarno, saj za njih delam, ne?

The Tide – Ready To Go (2011)

Sedaj se na srečo s tem ne srečujem več veliko, ker sem na začetku delal par stvari, zaradi katerih sem bil grozno razočaran in sem potem nehal delati za kogarkoli. Mislim, če delaš zastonj, moraš imeti nek drug izziv, neko drugo motivacijo. Pri nas je problem tudi v tem, da se velikokrat skupine sprašujejo, za kaj jim bo videospot sploh koristil. V tujini pa je to malo drugače. Tam točno vedo, zakaj bodo imeli videospot, kaj bodo z njim sporočili, kakšen imidž bodo z njim ustvarjali, imajo neko vizijo, kaj želijo z njim doseči in večkrat to tudi dosežejo. Tudi budžeti so neprimerljivi, v tujini bi bili taki zneski, za katere delamo pri nas, nesprejemljivi. Oni ti raje malo več plačajo in ti omogočijo več snemalnih dni in so potem mirni, ker vedo, da boš moral ti tisto, kar si obljubil, izpeljati. Pri nas tudi ni nekega glasbenega menedžmenta, videospoti večkrat pridejo ven šele po tem, ko je plošča že nekaj časa zunaj. Ni ljudi, ki bi se zares ukvarjali s tem.

Ko sva že pri slovenski sceni, se ti zdi, da so avtorji pri nas na tem področju dovolj prepoznavni?
Moram priznati, da ne spremljam veliko, koliko se na tem področju sploh govori o avtorjih. Je pa pri nas situacija taka, da se velika večina režiserjev poleg snemanja videospotov ukvarja še z drugimi stvarmi. Redki so, ki se ukvarjajo samo s tem. Tudi za prepoznavanje kvalitete je pri nas narejeno veliko premalo. Mi smo tako majhni, da smo zelo hitro zadovoljni s povprečjem. Pri nas lahko vsak, ki si sam zrežira, posname, odpleše, odpoje, skreira kostum, drži kamero in ne vem kaj še, reče, da je naredil najboljši videospot. Podobno je tudi pri glasbi. Ne obstaja neka ločnica med tem, kaj je res zanič in kaj je kvalitetno. Vi (Podoba-Glasba op.a.) ste dejansko edini, ki prinašate neko kvaliteto, neke mesečne preglede, …

Katja Šulc – I Love You You Scream (2010)

 

Kakšni so povprečni proračuni v tem poslu, od česa so odvisni in kaj se da z njimi narediti? Kako tebi, kljub slabim razmeram na trgu uspe vzdrževati tako visok nivo ustvarjanja?

V Sloveniji nisem delal še nobenega visokoproračunskega videospota. Pri nas za več kakor 2.000 evrov sploh še nisem delal. In to ne mislim 2.000 evrov zame, ampak za vse skupaj. Se je pa v vsakem primeru potrebno prilagoditi. Veliko stvari, ki sem jih delal, smo prilagodili tako, da jih je mogoče narediti za malo denarja. Vsekakor se tudi z manjšim budžetom da narediti dober videospot, saj je v končni fazi ideja tista, ki pretehta. Recimo Ready to Go je bil narejen za, mislim da, 500 evrov. Vsekakor je veliko odvisno od angažiranosti benda v produkcijo. Je pa dobra ideja toliko močnejša, da videospot funkcionira tudi če nimaš najboljše luči, super kamere in tako naprej. Veš pač, s čim delaš in bolj poudariš vizualnost in idejo in ne greš delat neke epske zadeve. Pa moram povedati, da imam tudi super ekipo, ki je pripravljena delati za malo denarja.

Ali ljudje, s katerimi delaš, ponavadi vedo, česa si želijo? Kako izbereš naročnika, ali naročnik izbere tebe? Bi sprejel delo za pesem ali skupino, ki ti ni všeč?

Velikokrat izberejo naročniki, oziroma, če so naročniki, je logično, da izberejo oni. Drugače pa je z ljudmi, s katerimi v glavnem sodelujem, recimo s Katjo Šulc in skupino The Tide. Oni mi ponavadi kar pošljejo kakšne stvari, na katerih delajo, pa jaz rečem super, imam idejo in to je to. Z njimi v glavnem delamo na ta način.

Miha Knific in … prijatelj

Včasih napišem tudi kak tak scenarij, da z njim prestrašim naročnika. To se mi je recimo zgodilo z zasedbo Perpetuum Jazzile. Za njihov venček Abbinih pesmi sem napisal super scenarij za muzikal. In so se pomojem ustrašili te norosti, ki sem jo dal notri, od tega, da vampirji plešejo, pa do tega, da bi bilo vse narejeno na nek tak trash način. Bilo bi super, že njih je veliko, pa še dodatne plesalce bi imeli. Tudi budžet je bil tak, da bi se to dejansko dalo izvesti. Moram prav pogledati, kaj so potem naredili s tem. Sicer pa dela za skupino ali pesem, ki mi ni všeč, ne sprejmem. Sploh ne v zadnjih letih. Prej sem morda še kdaj naredil kaj, če me je kak prijatelj od prijatelja od prijatelja prosil, zadnje čase pa ne več.

Tvoji videospoti so najbolj prepoznavni po visokih estetskih merilih, odlični fotografiji in domišljenem konceptu. Zdi pa se, da raje delaš klasične pripovedne videospote in ne eksperimentiraš veliko, recimo z grafikami, napisi, …

Veš kaj, če bi imel kakšnega prijatelja, ki bi znal in želel te stvari delati, bi verjetno tudi to uporabljal, ampak ga nimam. To je res velik strošek, se pravi, to, da ti nekdo to grafično naredi, vseeno kaj, ali animacijo ali napise,… Vsekakor imam ideje tudi za kakšne bolj abstraktne stvari, vendar za to potrebuješ določene ljudi z določenimi znanji, ki pa jih trenutno nimam. Čeprav se ukvarjam tudi z animacijo, pa sam nisem toliko animatorja, da bi se tega lotil, saj sem tudi tam predvsem režiser animacije in ne animator.

Prizor iz kratkega filma Lovec oblakov (2009) in kasnejšega videospota Snow (2009) za The Tide

Če ne bi imel nobenih omejitev, kakšen videospot bi si želel narediti?

Imam eno idejo stop-motion animacije za en komad od Rolling Stonesov. Ja, to bi me zanimalo – kakšna taka estetika, ki bi šla k njim. Najraje bi seveda delal za avtorje, ki jih imam rad in ki jih rad poslušam. Z Lady Gaga recimo ne bi delal, ker prvič ima estetiko in vizualnost tako, ki mi je sicer zanimiva, mi je super, ampak je od nekoga drugega, ni moja. Bližje mi je, da ustvarjaš nek svoj svet, to me tudi bolj zanima, ustvarjati neke svetove, ki niso resnični, ali pa ki so v neki situaciji za nekoga resnični, ne pa da kažeš samo neko visoko družbo.

Nam lahko poveš, kako po navadi razvijaš idejo in od kod največkrat črpaš navdih? Ali kaj spremljaš aktualne trende? Lahko morda navedeš kakšne specifične vplive?

Po navadi komad ure in ure poslušam in si predstavljam, kaj bi vse skupaj lahko bilo. Potem to počasi zapišem in iz tega naredim zgodbo. Včasih je tudi tako, da imam idejo, kaj bi lahko bilo, pa potem najdemo komad, ki se prilega temu. Ampak, tisto glavno je res to pre-poslušanje glasbe. To, se mi zdi, da ti največ da. Od tu naprej pa gre za čisto matematiko. Na primer za videospot I Love You You Scream smo vse natančno vedeli vnaprej – od kje kdo pride, kje mora kdo biti, … Snemanje je potekalo en dan, spot pa smo imeli zmontiran osem minut po tem, ko je bil posnet. Tudi trendi seveda do določene mere vplivajo na to, kaj delaš. Vsak ima neke svoje najljubše avtorje, ki so mu blizu. Da bi se veliko ukvarjal s tem in to načrtno spremljal, tega ne delam, bolj sem in tja ujamem kaj. Sta mi pa blazno všeč dva avtorja, Michael Gondry in Spike Jonze. Oba sta mi avtorsko zelo blizu.

Evil Eve – Ne bi, hvala (2011)

Dva videospota, ki sta se znašla na naši lestvici najboljših si naredil za Katjo Šulc. Kako je prišlo do sodelovanja med vama?

Sploh ne vem čisto točno, kako je prišlo do tega, da bi midva delala videospot. Slišal sem njen komad I Love You You Scream in sem ji rekel, da je super. In potem sem začel razmišljati, v čem je poanta tega »I love you, you scream« … Pravzaprav gre za nekoga, ki ga imaš vseskozi pred očmi, ampak ga ne vidiš. To smo potem skozi neko ludistično igrivost poizkušali pokazati tudi v spotu. Zato se Katja in DJ Piere pojavljata kot pet punc oziroma pet fantov, ki se vseskozi srečujejo ampak se nikoli ne srečajo. No, šele na koncu se potem zagledajo in zares srečajo. Gre za zelo preprosto zgodbo, ki smo jo vizualno uskladili tako, da smo za vse like naredili identične, prepoznavne in kričeče kostume, vse skupaj pa smo postavili v neko surrealistično, abstraktno realnost.

Drugi videospot, ki si ga naredil za Katjo Šulc, predstavlja enega izmed letošnjih osrednjih videospotovskih dogodkov pri nas. There Will Be Boys se, tako kot videospot za I Love You You Scream, spogleduje z elementi muzikala, le da tokrat bolj »historičnega«.

Katja Šulc – There Will Be Boys (2012)

Za drugi videospot sem imel precej jasno idejo, kaj bi želel delati in sva se s Katjo preprosto dobila in pregledala ogromno enih stvari. Na YouTubu sva gledala stare muzikale. Utišala sva glasbo in gledala te muzikale in se režala, kako se vse to v bistvu že čisto ujema s pesmijo. Zadeva je bila obema všeč in sva rekla, pa dejmo naredit nekaj na ta štos. Muzikal mi je na splošno zelo blizu in z veseljem bi delal tudi kaj večjega, daljšega. Zato mi je res žal za ta Perpetuum Jazzile! Ampak, ga je pa zelo težko narediti. Muzikal ima ta problem, da v videospotu ne rabiš razlagat, zakaj je to muzikal, v filmu pa je to drugače. Tam moraš točno vedeti, zakaj se to zgodi, od kje pride glasba. Recimo v Plesalki v temi (Dancer in the Dark, 2000, Lars Von Trier), tam je super moment, zakaj se zgodi glasba in ples, kako je ta ples dejansko v njej, v njeni misli.

V tem videospotu najdemo tudi veliko »Ed Woodovske« estetike oziroma estetike t.i. B-filma (umetni studijski rekviziti, opazne »napake«, … ). Od kje ideja za to in ali si tudi sam ljubitelj tovrstnih fimov?

Nisem tak ljubitelj Eda Wooda, sem pa ljubitelj napak. To, da pustiš napako vidno me zabava. Mi smo sicer stvari obrnili na glavo. Tovrstni filmi so bili ponavadi posneti v studiih, mi pa smo vse snemali zunaj. Tako da ne gre za klasično studijsko produkcijo. Letalo, rastline in zemlja niso pripeljane v studio, ampak je studio pripeljan ven. Pa tudi ni čisto vse Hollywoodsko, ker so notri partizani, pa eden izmed super junakov je Supermedo. Smo se pa namenoma odločili za bolj preprosto estetiko B-filma. Imeli smo pač dve opciji, ali je to komad, ki je super ultra seksi in kjer igrajo sami mišičnjaki, ali pa je to komad, kjer so moški prikazani čisto kot simbolni moški – tako smo potem dali noter več stvari, ki se norčujejo iz pop kulture in iz dojemanja spolnih razlik. Bilo je super, ko smo plesalce v eni noči transformirali iz detektivov v partizane, pa v neandertalce in super junake. Sicer pa, če ta videospot ne bi bil črno-bel, bi vse skupaj izgledalo grozno, recimo rokavice, ki jih imajo super junaki so te, za pomivanje posode. Tako da ja, tu je črno-bela rešila zadevo, pa tudi ta poenostavljeni način, v katerem je pripovedovan videospot, izpade čisto verjeten.

Miha Knific (foto: Aljoša Korenčan)

 

Je bilo zabavno snemati take vrste videospot? Predvsem imam v mislih »kačo«, ki se priplazi na skalo in »letalo« na vrvicah?

Joj, te kače sploh niso naostrili! Jaz sem jo premikal, pa nisem gledal kamere in ostrine in so posneli čisto neostro! Ampak je funkcioniralo. Drugače pa ja, to je zabavno. Sploh zaradi tega, ker ko se ti igraš in nekoga prestrašiš s plastično kačo, je zabavno, zato, ker dejansko ni nič nevarnega. Podobno tudi tu ustvarjam nek svet, ki naj bi bil nevaren, v ozadju ti hodijo dinozavri, … dejansko je pa vse čista igrica. Nekje v enem svetu se to tako dogaja. Mene to zelo zanima, to, da ustvariš nek svet, ki sploh ni sedanji, ampak ima kljub temu notri več za razmišljat, kakor pa nekaj, kar neposredno prikazuje problematiko sodobnega sveta. Dejansko greš v nek žanr in lahko potem, če ti to vzbudi, razmišljaš – recimo ob tem videospotu o odnosih oziroma o tem, kar Katja poje.

Rdečo nit tvojega videospotovskega opusa zavzema skupina The Tide. Najboljši videospot, ki ga naredil zanje je Ready To Go (2011). Spot, ki s svojo univerzalno tematiko in družbeno kritičnim podtonom postaja vsak dan bolj aktualen.

Že za kratki film Lovec oblakov (2008), ki je bil posnet po stripu Slepo sonce, avtorja Tomaža Lavriča, sem sam trdil, da gre za film po stripu, za pravljico, vsi ostali pa so ga označili za ekološki film. Tudi pri spotu Ready To Go se mi ni zdelo, da delam nekaj zelo družbeno aktualnega in kritičnega. Spot predvsem kaže, kakšni smo ljudje in to, da smo taki ni nekaj novega. Je pa očitno, da so se stvari poklopile z družbeno situacijo. Meni je pri tem videospotu predvsem všeč obrat v zgodbi. Ves čas kažem nekoga, za katerega vsi mislimo, da je nek »pomembnež« in vidimo vse ostale, ki so »nule«, potem pa na koncu izvemo, da je on manj, kakor tisti, ki njega nosijo. In tako je v svetu. Tudi nekaj, kar sedaj pripravljamo s skupino The Tide bo precej družbeno kritično. Vizualen videospot za komad Lettersbo govoril o tem, da naj bomo vsi skupaj raje tiho.

V nekem drugem intervjuju omeniš, da je ta videospot »hommage« umetniku Erwinu Wurmu ter scenaristki in producentki Patricii Plaza. Nam lahko kaj več poveš o tem?Erwin Wurm je avstrijski konceptualni umetnik. Eden izmed njegovih projektov se imenuje »One Minute Sculptures«. V njem raziskuje, kako funkcionira telo, če je za eno minuto zamrznjeno v neko zanj neznačilno funkcijo (po navadi gre za neke vsakodnevne predmete, kot so koš za smeti, samokolnica,…), s čimer prevprašuje tudi samo definicijo skulpture. Njegova umetnost je bila tudi navdih za videospot Can’t Stop Red Hot Chili Peppersov. Patricia Plaza pa je avtorica animacije, ki se ukvarja s podobno tematiko, kot jo najdemo v tem videospotu.

S skupino The Tide sodeluješ že kar lep čas. Za kakšno sodelovanje pravzaprav gre? Je lažje ali težje delati z nekom, ki ga poznaš?

Pri skupini The Tide gre predvsem za prijateljsko sodelovanje. Začeli smo s spoti. Zanje sem do sedaj naredil teh nekih 5, 6 videospotov, ki so med seboj sicer povsem različni, po drugi strani pa imajo tudi neko skupno noto. Naše sodelovanje pa se je kasneje razširilo tudi tako, da so oni delali glasbo za dva moja projekta, in sicer za kratki film Lovec oblakov (2008) in za animirani film Pikapolonica hoče odrasti (2011). Ideja je tudi, da bi njihovo glasbo uporabili v mojem naslednjem celovečernem filmu Vztrajanje. Dejansko je ta film začel nastajati tako, da smo šli snemat videospot za skupino in vzporedno s tem sem začel razmišljati o tem filmu, ki ga sedaj delamo. Tako da je prva epizoda tega filma posneta z njimi. Projekt je v teku, ravno dva tedna nazaj smo snemali v Italiji, posneti pa moramo še nekih 7, 8 epizod. Vsekakor je precej lažje delati z nekom, ki ga poznaš. Lažje je predvsem to, da med nami obstaja neko temeljno zaupanje, neko obojestransko razumevanje.