Čeprav se je leto 2011 v slovenski produkciji glasbenega videa začelo izvrstno in smo dobili celo vrsto zelo solidnih, če ne celo odličnih videospotov, je eno režisersko ime vseeno izstopalo. Jure Plešec je naredil dva videospota za Majo Pihler – Bilbi, Hvala za vijolice in Kaj pa ti, s katerima je pokazal veščine, kakršne na slovenskem trgu redko zasledimo. Spota se namreč ponašata tako z ročno in digitalno animacijo, nekaj zanimivimi posebnimi efekti, z impresivno pripovedno strukturo, za nameček pa še kopico režiserskega znanja, ki razkriva, da je za kamero stalo nadarjeno ime.

31-letni Ljubljančan je za v intervjuju za Podobo-Glasbo spregovoril o ozadju snemanja obeh videospotov za Bilbi. Čeprav je v njih veliko govora o soncu in rožicah, so bila vsa snemanja, ironično, zaznamovana prav z vremenskimi tegobami …

Podoba-Glasba: Na Podobi-Glasbi smo te razglasili za najobetavnejšega slovenskega režiserja videospotov. Imamo prav, ko te opisujemo kot nekoga mladega ali pa imaš morda za sabo že precej izdelkov, za katere enostavno ne vemo?

Jure Plešec: En del poti je zagotovo že prehojen. Predvsem tisti, ki se nanaša na spoznavanje z medijem in prebolevanjem prvih tehnoloških težav, ki jih mora vsak prebroditi. Pri nas je morda bilo še toliko težje, ker smo začeli delat v čisto drugačnih razmerah in nam je sedaj mogoče še vedno lažje delat »the hard way«. Pred 10 leti, ko sem še delal kot VJ, sem delal z nizko resolucijo, prenašati sem moral velike in težke škatle, prenosnih računalnikov še ni bilo, vsaj ne takšnih, ki bi si jih lahko privoščili kot študentje. Smo pa sledili določenim vizijam, ki smo jih pobrali s televizije in drugih medijev. Vsekakor že dolgo časa nekaj delamo, čeprav sem šele v zadnjih letih zadovoljen s tistim, kar dam iz rok. To ima tudi dosti veze z organizacijo časa, saj sem pred kakšnim letom izgubil redno službo in se osredotočil na to, kar počnem zdaj. Ustvarjanje animacij sem prej gojil kot popoldanski in nočni konjiček, kar je zelo izčrpajoče, zmanjkovalo mi je tudi časa narediti stvari tako, kot jih lahko delam zdaj. Ne počutim pa se ravno kot nek rosno mladi up. (smeh)

P-G: Kakšna je zgodba za obema videospotoma za Bilbi? Od kod se poznata, kdo je h komu pristopil?

Približno tako je bilo: lani sem šel na en dogodek, na katerem so oni igrali na otvoritvi. Bil je en tak lep, deževen junijski dan. Res lep dogodek so pripravili. Stopil sem zraven in rekel, »poglejte, tole delamo, snemamo making of-e, video portrete, poroke, mogoče bi lahko kaj naredili skupaj.« Potem se pa nekaj časa nismo slišali in med tem časom sem bil brez službe, tako da sem končno lahko malo užival, kar prej več let nisem mogel. Septembra me je Maja poklicala, oni so hoteli do konca meseca izdati singl, kar je pomenilo, da je bilo zelo malo časa.

Zato sva s punco na hitro spakirala vso opremo in odšla v Maribor do elektrotehnične fakultete, kjer smo potem posneli Hvala za vijolice. V avtomobilu sva imela premalo prostora za belo ozadje v roli, zato smo morali kar na licu mesta zlikati rjuho in jo uporabiti za ozadje. Bilo je zelo luštno, zelo do-it-yourself. Tudi takoj smo se »zaštekal«. Maja je v takšni ustvarjalni in življenjski formi, da smo takoj vedeli, da je to to. S punco nama niti za trenutek ni bilo žal, da sva se udeležila te akcije.

Vse smo posneli v enem dnevu, od 6h zjutraj do 3h zjutraj, potem pa je bilo treba priti še v Ljubljano, spet po dežju. Bil je zelo težak vikend, a material, ki smo ga prinesli nazaj, je bil vreden truda, čeprav je bilo treba v postprodukciji opraviti še veliko dela.

S samim komadom je povezana še ena zgodba, namreč Majin prijatelj, filmski režiser iz Berlina, je kakšno minuto in pol te pesmi vključil v svoj film, ki je imel premiero na berlinskem filmskem festivalu.

Ko je videospot izšel, smo videli, da precej deli občinstvo – enim je bil všeč, drugim ne. Maja in Gregor sta se vseeno odločila, da bi naredili kar trilogijo in vse skupaj izdali nekje koncem januarja, a nam potem zaradi različnih okoliščin ni uspelo. Smo pač optimisti …

P-G: Vseeno se torej obeta, da bo po Hvala za vijolice in Kaj pa ti še tretji videospot, a lahko poveš kaj o tem?

Tretji videospot bo kolaž različnih idej. Zabaven, poletni, retro progresiven izbruh ženske želje. Snemali naj bi na Mariborskem Otoku, na starem kopališču, preden ga dokončno zbrišejo z obličja zemlje. Bo luštna zadeva in se že veselim.

P-G: Za kateri komad se to gre?

Najverjetneje bo to spot za komad Ko srce se vname.

P-G: Kako se je odvijal nastanek spota Kaj pa ti, je imela Maja scenarij pripravljen že vnaprej?

Imela je precej jasno idejo, kakšna bo zgodba. Maja je zelo ustvarjalna in vsestranska, zelo jasno ve, kaj hoče. Imeli smo ogrodje zgodbe – steklenice, ribiča, čeprav smo potem zapeljali zadevo malo drugače, prilagodili smo se dani situaciji. Nismo točno vedeli, kaj bo na tej steklenici in tukaj je bila ta ideja o referiranju na prejšnji videospot kot naročena. Je pa že Maja pred tem izbrala lokacije, kar je zelo olajšalo delo.

P-G: Kdaj in kje ste potem snemali?

Snemali smo na Dunaju tik pred novim letom, na -10 stopinjah in v zelo mrzlem vetru. Snemanje je trajalo kakšen teden oziroma 6 dni. Posneli smo tako veliko materiala, da bi lahko posneli celo nadaljevanko. Postprodukcija je potem trajala kakšen mesec.

P-G: Bi lahko navedel kakšne konkretne vplive pri ustvarjanju videospota Kaj pa ti?

Vplivi so bili najverjetneje ti vidnejši internetni klipi, recimo Flight of the Conchords, S.I.A., in veliko ostale sodobne spletne produkcije, ki jo utegnem spremljati, nimam pa nekega resnega pregleda. Ampak že komad sam po sebi nekaj hoče, veš kaj mislim? Jaz sebe v tem primeru dojemam kot nekoga, ki operira z idejami scenarista in s tistim, za kar vem, da je tehnično izvedljivo. In seveda tudi to, kaj je moja želja.

P-G: Kakšen je bil proračun? Je sploh obstajal ali je zadeva popolnoma no-budget?

Proračun je bil, ampak majhen. V okvirih stanja na slovenskem trgu.

P-G: Kdo pa je ta igralec v videospotu?

Igralec je Stefan Konrad, Majin sodelavec iz muzikala in na sploh super igralec. Kljub vsemu mrazu in dejstvu, da smo snemali za novoletne praznike, je bil super in bila je res prijetna izkušnja sodelovati z njim.

P-G: Kako velika je bila celotna ekipa?

Samo jaz, Maja (Pihler op.p.), Stefan (Konrad op.p.) ter moja punca Nina – moralna podpora in glas razuma.

P-G: Nam morda lahko zaupaš kakšne zanimive anekdote s prizorišča snemanja?

Spomnim se predvsem mraza, pri sceni s klovnom je bilo tako mraz, da je voda zmrznila v kanglici in nismo dobili lepega curka. Ob Donavi zna potegniti hladen veter, ki je še dodatno popestril teden. Scene v metroju smo posneli čisto gverilsko, odložili smo torbe, naredili taborček, Nina je Maji poprijela ogledalo in v desetih minutah se je uredila v gala plesalko. Snemali smo do konca obratovanja in še zadnji moment prišli iz undergrounda. Ker je bilo novo leto so Konrada v fraku v bližnji pivovarni spraševali na katerem plesu smo bili.

P-G: S kakšno kamero si snemal?

Snemal sem s Panasonicom GH1, s »crackano« različico kamere, kar je pri tej kameri velik faktor pri kvaliteti fotografije. To je kamera, ki jo je industrija izdala »pohabljeno«, zato, da Panasonicu ne bi hodilo v zelje pri njihovih profesionalnih kamerah. Kamera prej ni dajala polnega bitratea, čeprav v osnovi omogoča bistveno večjega. To je bila velika frustracija, ker smo upali, da bo to sistem, ki bo predstavljal opazno nadgradnjo. Potem pa se je našel en Rus, Vitaliy Kiselev, človek, ki sem mu jaz in še marsikdo na tem svetu izredno hvaležen, ker je ta majhen kos opreme »shackal« in je omogočil višji bitrate, tako da je to sedaj zelo iskana kamera. Iz enega takega navadnega kosa je s tem nastal vrhunski kos opreme. Snemali smo torej z micro 4/3 sistemom, pri katerem mi je zlasti všeč dejstvo, da lahko uporabljam različne stare objektive s 16 milimetrskih kamer, ki so naravnost odlični.

P-G: Imaš v bližnji prihodnosti na vidiku kakšne zanimive projekte?

Trenutno delam naslovnico albuma za Bilbi. Želel sem si, da bi se lahko odpravil na dopust, vendar imam kot vedno probleme s časom. Čaka me še izdelava spletne strani za Oblikovalnik, ki je tudi projekt, ki kar čaka in čaka. Poseben družaben dogodek se pripravlja tudi ob pol-milijontem ogledu videospota Hvala za vijolice na YouTubeu. Kar je nora številka. Si sploh ne znam predstavljat, kako veliko je to. Če pogledaš gledanost videospotov nekih naših velikih produkcij, ki so izdatno podprte iz različnih strani imajo lahko tudi po pol manj. Tako da ne vem, kaj se dogaja, ampak je vsekakor zelo zanimivo.

(Pogovarjal se je Matic Majcen.)