Jure Plešec (2.del): “Videospot je jezik, ki ga vedno znova odkrivaš”

Objavil/a P-G 18. May 2011 v rubriki Domači, Intervju | 0 komentarjev

V prvem delu intervjuja z Juretom Plešcem, 31-letnim režiserjem videospotov, smo se pogovarjali o njegovih impresivnih videih za Majo Pihler – Bilbi. Tokrat več o njegovem poklicnem ozadju, o tem, kako je pridobil raznovrstne veščine, ki jih sedaj s pridom uporablja, o stanju na slovenski sceni in o prihodnosti njegovega produkcijskega podjetja Oblikovalnik.

P-G: V videospotu Kaj pa ti za Majo Pihler Bilbi je zelo veliko različnega gradiva, od posnetih prizorov, digitalnih efektov in ročno narisane animacije. Kako so pridobil vse to znanje, si samouk?

Jure Plešec: Predvsem sem se ves čas ukvarjal z oblikovanjem, fotografijo nekaj tudi z ilustracijo, ter občasno še snemal manjše predstavitvene filmčke. Od oblikovanja se je v tem času delo preživet. Po študiju na Filozofski fakulteti sem vpisal podiplomca na ALU, vendar s se tam nisem prav dolgo zadržal, saj sem se istočasno redno zaposlil kot oblikovalec. Med projekti ob tišjih dnevih sem imel čas poškiliti na stvari, ki so me zanimale, s tem sem pilil svoje poglede. Prvo video kamero sem si od očeta sposodil v srednji šoli in po moje sem bil eden prvih iz te generacije, ki je celo srednjo šolo snemala. Tega materiala imam zdaj ogromno. Potem pa sem si kupil svojo prvo DV kamero in ta proces dozorevanja je začel rasti ob drugih študijskih obveznostih.

To prvo malo resnejšo kamero, Canon XM1, sem nabavil iz honorarja, ki sem ga dobil iz male vloge v filmu Nikogaršnja zemlja (No Man’s Land, 2001, Danis Tanović).  Kamera je imela kvalitetno optiko in je dala zanimive rezultate, prvič sem lahko delal z neko simulacijo progresivnega skeniranja, ki posnema kvaliteto filmske slike, kar se mi je zdelo zelo zanimivo. S to kamero sem potem začel delat predstavitvene filme, making of-e, kolikor se je kot študent pač dalo.

Tako da po eni strani bi lahko rekel, da sem samouk, oziroma bolje – učil sem se ob projektih. Opazoval sem, kako se dela s težko opremo, ko sem bil na setu večjih produkcij in nabiral kilometrino – te delovne izkušnje izbrusijo človeka. Pomembna lekcija je bila tudi ugotovitev, da je to delo, ki ne odpušča napak, ker te vsaka od njih potem zasleduje.

P-G: Kakšen je tvoj odnos do glasbenega videospota? Je to nekaj, s čimer si se brez premisleka začel ukvarjati ali lahko za vsem tem vendarle najdemo kakšno globljo fascinacijo?

Fascinacija definitivno je. Mi smo generacija, ki s tem odrasla, sploh s tistimi prvimi MTV zadevami. Ko sem prvič videl onedotzero (festival progresivnega videa), me je čisto raztrgalo. Zagotovo obstaja želja, da bi se izrazil, da bi lahko zadevo realiziral v obliki, ki bi me zadovoljila. In videospot je za to primeren, ker se mi zdi, da gre za jezik, ki je popolnoma nenapisan, vedno znova ga lahko odkrivaš.

P-G: Bi lahko navedel tudi kakšne filmske vplive?

Vsekakor, predvsem velikani, ki smo jih gledali kot otroci, teh vplivov je ogromno. Vedno so mi bili zanimivi zelo različni režiserji dovršenost produkcije Spielberga, fotografija in numinoznost Kubricka, dramaturgija in svežina Tarantina pa produkcijski pristop Dogme, globina animacij Hayao Miyazakija, ritem Oliver Stona, itd.

P-G: Kako pa ti vidiš glasbeni videospot umeščen med filmom ne eni ter oglaševanjem in dizajnom na drugi strani?

V bistvu ga vidim kot nek paket, kjer lahko zapakiraš tako slog kot tehnično znanje in sporočilo, hkrati pa je prisoten tudi do-it-yourself princip, ki me že od nekdaj veseli in mi tudi veliko vrača v smislu eksperimenta. Vedno poskušam dobiti nekaj nazaj skozi eksperiment, brez tega mi zadeva ni smiselna.

Kar se pa tiče umeščenosti med filmom in oglaševanjem, mislim, da je hkrati oboje. Super, je, da je odprto področje, prostor, kjer se človek, ki se želi ukvarjat tako s filmom kot z oglaševanjem, lahko najde, razvija in širi svojo senzoriko.

P-G: Pravzaprav je bila glede tvojega videospota za Bilbi na Podobi-Glasbi zanimiva prigoda. Kakšen teden, preden je izšel Kaj pa ti, smo opravili intervju z Johnom Poliquinom, kanadskim režiserjem, ki dela zelo kakovostne stvari in se ponaša z zelo raznolikim pristopom (obvlada tako režijo, montažo kot tudi posebne digitalne efekte). Zaželel sem si, da bi takšnega režiserja odkrili tudi pri nas in glej – le nekaj dni kasneje si ti izdal nekaj prav takšnega. Zakaj misliš, da ni pri nas več te raznolikosti in veščin v eni osebi?

Ena logika, ki premaga ta prizadevanja, to delovanje v smeri širine, je, da zaradi napornega življenjskega stila enostavno odkriješ, ali pa se mogoče odločiš, da se je treba posvetit eni stvari. Veliko je zelo sposobnih ljudi, ki pa ne tipajo v okoliških disciplinah in se ne brusijo naprej. Druga stvar je to, da te akademija v nekaj usmeri, v nekaj, kar sami najbolje znajo in potem te postavijo v neko industrijo, tisto, na kar te pripravljajo. Jaz sem imel to srečo, da tega nisem izkusil, ko pa sem to zaznal, sem se raje umaknil. Tretja stvar pa je to, da danes vzrašča veliko zelo dobrih kadrov, pri katerih vidiš, da niso obremenjeni s tehnično-formalnimi predsodki, s katerimi smo se mi morali soočati v preteklosti. Nedavna tehnološka revolucija – internetna z broadbandom in HD streamanjem videa, dvig kvalitete s prihodom filmskega looka v roke množice video entuziastov in uporaba vrhunskih leč s HDSLR-om v filmski fotografiji – je to precej spremenila. Vse informacije in oprema so postale dosegljive preko interneta in sami lahko delajo zelo dobre stvari. Problem vidim v tem, da se veliko ljudi ustavi pri tem, da veliko snemajo, potem pa se ne posvetijo grafični obdelavi. To pa zato, ker to ni enostavno. Vedno je neka stvar, ki ti bolj leži od druge – ali si človek akcije ali človek postprodukcije. Jaz imam mogoče to lastnost, da mi ni težko iztisnit še malo iz sebe tudi takrat, ko se mi res ne da več sedet za računalnikom in delat. Zdi se mi, da ti to lahko manjka, če si preveč usmerjen. Kar je škoda, ker kot pravim, mladi kadri so danes zares dobri.

P-G: Zdi se mi, da v Sloveniji tako v filmu kot v videospotih prevladuje pristop, ki temelji na določenem realizmu – največkrat gledamo pripovedi, ki umeščajo like v njihovo naravno družbeno okolje, nakar se te posnetke nadgradi z dobro fotografijo. To, kar si ti počel denimo s spotom Hvala za vijolice, – da delaš na podobi kot ravni površini, v tvojem primeru na grafičnem kolažu –, tega pa je pri nas izjemno malo. Za razliko na primer od razvitih trgov, kakršen je britanski, kjer takšni izdelki izhajajo kar eden za drugim.

Ampak moraš vedeti, da za početi nekaj takega plačaš določeno ceno. Oni imajo tako razvit trg, da lahko na projektih redno dela celo podjetje. Jaz sem na primer pogosto izčrpan od tega, ker v glavnem to počneš sam, ali pa v ekipi dveh ali treh sodelavcev. Seveda si želim, da bi bilo drugače, a takšna je pač trenutna situacija s proračuni. Potrebno pa je vedet, da je uporabniški vmesnik pri animaciji in grafiki še vedno nezadosten. Na tem področju se preboj še ni zgodil in ko se bo, lahko pričakujemo, da bo tudi takšne ustvarjalnosti več. Res pa je tudi to, da ima video svoje zahteve, ki so drugačne od grafike in nekaterih stvari ne moreš narediti kar tako. Denimo, izrezat glavo iz posnetka, to je cel proces in je kar problem. Veliko dela je s tem in vesel sem, če obstaja gledalec, ki to zazna.

P-G: Velika je tudi ločenost med tema diskurzoma, filmskim in oblikovalskim oziroma grafičnim. Filmski še vedno temelji na tem, da se ga pojmuje kot (vsaj pogojno) višjo umetnost, medtem ko oblikovalstvo in grafika spadata v oglaševanje, ki se ga pri nas pogosto negativno pojmuje kot del kapitalističnega ustroja.

Mislim da v svetu, ki prihaja, ni prostora za neka visoka mnenja o samem sebi. Mislim, da se zadeve vedno bolj kristalizirajo. Tvoja lokacija in materialno stanje nista več pogoj za to, da ne bi mogel pridobit veščin in delati in to me izjemno veseli. Vzemiva to kakovost novih kadrov, ki sem jih omenil. Najbolj sposobni ljudje, s katerimi delam, so izjemno mladi, komaj polnoletni, oziroma stari okrog 20 let. Kar je super, ker delajo sami, s svojo opremo. Po drugi strani pa se razvijajo tudi širokopasovne internetne povezave in vedno več stvari lahko gledamo preko interneta.

P-G: Kakšna je zgodovina tvojega podjetja Oblikovalnik?

Ko sem pred leti delal kot oblikovalec sem v glavnem sedel v pisarni in sem želel ustanovit podjetje, s katerim bi nadgradil svoje ambicije in želje po gibljivi sliki. Ime izhaja iz ideje, da gre za stroj, podoben fotokopirnemu stroju, v katerega zmečeš svoje predloge, ideje in želje, na drugi strani pa dobiš ven končen izdelek. Oblikovalnik sem ustanovil leta 2007, od tedaj pa je delamo različne celostne akcije, tako na grafičnem, kot na video področju – tu je ena zanimivejših aktivnosti snemanje poročnih filmov na malce drugačen način. Podjetje je zaenkrat s.p., po potrebi pa se mi pridružijo še kakšni trije sodelavci.

P-G: Kakšne možnosti ima takšno podjetje na slovenskem trgu?

Na slovenskem trgu se vsekakor nekaj dogaja, vedno več, delati se da ob izdatni fleksibilnosti. Delal sem tudi kot asistent v večjih produkcijah, denimo reklame za večje naročnike. Malokdo ve, da se pri nas snema zelo veliko reklam za največje svetovne firme, ker je veliko dobrih lokacij v obsegu dveh ur vožnje.

P-G: Imaš kakšne ambicije po mednarodnem trgu?

Jaz sem odprt, upam, da se bo kaj začelo dogajati tudi v tej smeri.

P-G: So kakšne ideje za celovečerni film?

Idej je več, a so trenutno v fazi zgodnjih raziskav in še niso zrele za akcijo. Ko se bo pojavila priložnost bomo šli v natančnejši razvoj.

P-G: V kolikšni meri se ti zdi, da oddaje kot sta Glasborola in Aritmija pozitivno vplivajo na kakovost videospotovske produkcije pri nas?

Vsaka spremljevalna pozornost je zelo dobrodošla. Tako da upam, da bo še več tega. Super je dobiti odziv, ker s tem v veliki meri dobiš povrnjeno tisto, kar je morda manjkalo pri sami produkciji.

(Pogovarjal se je Matic Majcen.)