Jedrnata zgodovina vizualizacije glasbe

Dandanes je umetno ali s človeškim vplivom generirana upodobitev glasbe povsem samoumeven pojav, ki ga nenehno videvamo v oglasih, videospotih, filmih, na spletnih straneh. Še preden si je povezava glasbe s poljem vizualnega utrla svojo pot v sodobnih medijih, pa je morala prehoditi dolgo pot preko različnih disciplin: od slikarstva in fizike vse do filma ter informatike.

Vizualizacija glasbe ima svoje korenine v antiki, ko so nastanek glasbenih lestvic spremljala razmišljanja o odnosu le-teh do barv. Slednje so nekateri imeli za vizualno manifestacijo zvoka (Aristoksen), medtem ko je Aristotel Pitagorejeva dognanja na tem področju zaznamoval z svojo barvno-glasbeno lestvico, sestavljeno iz odtenkov bele in črne barve. Čeprav so bila Aristotelova dognanja vse do 17. stoletja splošno prepoznana kot pravilna, je v srednjem veku zanimanje za to temo upadlo, dokler ni z renesančnim vzponom slikarstvo ponovno stopilo v ospredje.

Paolo Veronese je tako sebe in svoje slikarske kolege v Svatbi v Kani (Le nozze di Cana, 1563; glej sliko spodaj) upodobil kot glasbenike. Gioseffo Zarlino je glasbene harmonije pretvoril v barve (1558), ta isti diagram pa je François de Aguilon uporabil pri razlagi barvnih harmonij v Opticom Libri Sex (1613). Okrog leta 1580 je Giuseppe Arcimboldo narisal kombinacije barv na papir in jih posredoval glasbenikom, naj jih zaigrajo, leta 1650 pa je Marin Cureau de la Chambre Aristotelov barvni sistem pretvoril v glasbene oktave. V zadnji tretjini 17. stoletja je Isaac Newton vzpostavil novo teorijo barve, ki je temeljila izključno na zakonih fizike. V zatemnjeni sobi mu je kot prvemu uspelo s prizmo izkriviti posamezen žarek svetlobe v večbarvni spekter (glej sliko spodaj). Slednjega je najprej sestavljalo pet barv (1670), kasneje pa enajst (1672). V končni fazi se je ustalil na sedmih, simetrično s toni, ki tvorijo oktavo. Prav ta dognanja so v veliki meri vplivala na Louis-Bertranda Castela, da je sestavil clavecin oculaire oziroma barvne orgle, ki so proizvedle različne barve ob pritisku na tipke klaviature (1725; glej sliko spodaj). V tistem času je ta podvig predstavljal velik tehnološki izziv, ki je pravzaprav resnično zaživel šele z izumom barvnih žarnic.

Newtonova dognanja so vodila v smer, ki je sugerirala, da so vizualizacije tonov v obliki barv lahko objektivne in determinirane z zakoni narave, medtem ko so s strani skladateljev prihajali povsem drugačni vtisi: »… Bach je videl Es kot siv ton, Hes kot zelenkasto rumen, medtem ko je Schubert Es videl kot rdečkasto zlat, Hes pa kot preprosto zelen.« (Murchie G., 1975:195–196). In spet drugje se »Scriabinu Fis durovski tonovski način zdi vijoličen, medtem ko ima Rimsky Korsakov za zelenega…« (Myers, 1914: 7)

Johann Wolfgang von Goethe je leta 1799 v Temperamentrose barve primerjal s temperamenti – rdeča/oranžna za kolerično, rdeča/vijolična za melanholično, rumena/zelena za sangvinično in modra/vijolična za flegmatično stanje. In le nekaj let kasneje, 1808, je Philipp Otto Runge objavil barvno lestvico (glej sliko spodaj), ki je temne barve povezala z nižjimi oktavami, svetlejše pa z višjimi, in prav ta pogled je imel znaten vpliv na subjektivno percepcijo glasbe od romantike naprej. Dejansko je isto že ob koncu 16. stoletja naredil Giuseppe Arcimboldo, le da je, zanimivo, svetle barve povezal z nizkimi toni, temne barve pa z višjimi. Leta 1816 izpod rok Davida Brewsterja nastane prvi kalejdoskop (glej sliko spodaj, prav ta prenosna oblika generiranja naključnih podob pa je postala izjemno popularna in razširjena vse do danes.

Aleksander Nikolajevič Skrjabin je o asociacijah barv in glasbe večkrat govoril z Rimskim Korsakovom. Te besede so postale telo, ko je leta 1915 v New Yorku s Poemom ognja iz Opusa 60 (za orkester, klavir, orgle, svetleči klavir in zbor) uprizoril prvo vizualizacijo glasbe pred večjim občinstvom. Svetleči klavir, ki ga je tu uporabil, je oddajal barvne snope, ki so bili povezani z igranjem določenih tonov in akordov (glej sliko spodaj). Dolgo časa se je zmotno mislilo, da je klavir, ki je bil takrat uporabljen, delo še enega izumitelja, ki se je v istem obdobju ukvarjal z barvnimi vizualizacijami v inštrumentih, namreč Alexander Wallace Rimington (glej sliko spodaj, ki je »na novo izumil« Castelovo najdbo.

V istem času je češki slikar František Kupka eksperimentiral z glasbo v slikarstvu. Tako je pod vplivom Hermana von Helmholtza (Handbuch der physiologischen Optik, 1866) naslikal Klavirsko testaturo/jezero (1909; glej sliko spodaj), ki prikazuje klavirski akord odsevajoč na površini jezera. In ne pozabimo, samo dobro leto kasneje je bil Kupka odgovoren za nastanek prvega abstraktnega slikarskega dela sploh, prav tako s glasbenim motivom v naslovu: Študija za fugo v dveh barvah (1912; glej sliko spodaj). Ob tem je zapisal: »S tem, ko bom uporabil formo v različnih dimenzijah in jo bom uredil v skladu z ritmičnimi preferencami, bom dosegel ‘simfonijo’, ki se razvije v prostoru kot glasbena simfonija to počne v času.« (Maur K., 1999: 46)

Vasilij Vasiljevič Kandinski je verjel, da sleherni človek že nosi glasbo v sebi, vse človeške aktivnosti pa temeljijo na neke vrste notranji harmoniji. V svojem temeljnem in ključnem delu, ki je odločilno vplivalo na nadaljnji razvoj abstraktnega slikarstva, O duševnem v umetnosti (Über das Geistige in der Kunst, 1911) je manifestiral svoja razmišljanja, ki so nosila sledi njegovih velikih vplivov, Goetheja in v glasbi Arnolda Schönberga, s katerim je razvil tesno prijateljstvo. Kandinski je od leta 1908 naprej sodeloval v mnogih interdisciplinarnih umetniških projektih, ki so vključevali vizualizacije glasbenih del, motivirane s strani močnih notranjih občutij, prav slednja pa naj bi bila osnova za novo, prihodnjo obliko umetnosti, kjer ta izraža izključno dimenzijo nematerialnosti, duhovnosti.

Futuristično gibanje v slikarstvu se je poigravalo z simbolnimi reprezentacijami zvoka. Slikar in glasbenik Luigi Russolo je v Glasbi (1911; glej sliko spodaj) naslikal tok glasbe, soočen z obrazi njenih poslušalcev. Na drugi strani se je vorticistično gibanje ukvarjalo z vizualizacijo glasbe v plesu, še eno slikarsko gibanje, na katerega je v veliki meri vplivala glasba, je bil kubizem.

Po drugi svetovni vojni pa nastopi nov čas, ko se začne pojavljati prosta improvizacija, osvobojena pravil, neomejene svobode – Miles Davis v glasbi, Jackson Pollock v slikarstvu. S kulturno revolucijo šestdesetih pridejo underground zabave, hipiji, LCD, Velvet Underground in barvne projekcije za stenah Factory Andyja Warhola in nešteto drugih podobnih lokacij. Pink Floyd so se v sedemdesetih stalno posluževali novosti na koncertih – laserske osvetljave. Vse do konca osemdesetih, rave partyjev, devetdesetih, VJ-janja, uporaba enega in istega koncepta se vleče od antike prav do današnjih dni. V dobi, ko ima večina ljudi dostop do osebnega računalnika in ko se dobršen glasbe odvrti v obliki mp3, je računalniško generirana uprizoritev zvoka nepogrešljiva. Praktično vsi programi za predvajanje glasbe imajo svoje vizualizatorje, bodisi vključene v osnoven program bodisi kot pluginWindows Media Player, iTunes, Winamp. Tehnologija je tako razširjeno uporabljana, da se zdi popolnoma samoumevna. In nekaj, kar je nekoč bilo domena tako filozofije kot fizike in visoke umetnosti, je tako postal element človeške identitete, z možnostjo personalizacije po nešteto preferencah v danem trenutku.

Citirani viri:

MAUR, Karin von (1999): The Sound of Painting; Music in Modern art. London: Priestly Verlap.

MURCHIE, Guy (1978): The seven mysteries of life. Boston: Houghton Mifflin Company.

MYERS, Charles S. (1914): A case of synaesthesia. British Journal of Psychology, 6, 228-232.

(Povzeto po: Layden, Timothy D., Visualizing Sound and the influence of Music on contemporary Painting)