Leto 2010 je za nami in za Podobo-Glasbo je bilo še kako pomembno. Konec koncev je bilo to prvo leto, ki smo ga “oddelali” od januarja do decembra in upamo, da je bilo le prvo v vrsti. V minulem letu smo vam predstavili 487 videospotov, ki nosijo letnico 2010. Že to je bila precej dobra selekcija, saj mora imeti videospot nekaj hudičevo izvirnega, če želi priti na našo spletno revijo. Kljub temu pa predstavljamo še smetano na torti – trideseterico najbolj nepozabnih, izvirnih, smešnih ali kako drugače zanimivih videospotov tega leta.

Videospoti so razporejeni po abecednem vrstnem redu. Ne gre za lestvico, temveč zgolj izbor. Razlog? Preprost. Umetnost ni tekmovanje in če želimo obravnavati videospote z vidika filmske umetnosti, potem tudi razne lestvice ne smejo ravno predstavljati glavnega načina merjenja njihovega uspeha. Poleg tega pa – zagotavljamo, čisto vsak videospot na spodnjem seznamu je vreden ogleda!

Srečno 2011 torej, in naj bo tudi to tako izjemno kot preteklo. Na veliko dobrih videospotov!

Airborne Toxic Event – Neda (link)

Skupina Airborne Toxic Event in animator Mikel Jollett sta z Nedo dokazala, da videospot ni le orodje oglaševanja, niti ni samo umetniška forma, temveč je lahko tudi – sredstvo aktivizma. S tem so to vplivno formo povzdignili na višjo raven in se ob tem izognili osladnosti tega početja, kakršnega je vrsta zvezdnikov letos ponovila z We Are The World (link).

Neda je bil videospot meseca junija na Podobi-Glasbi.

Alexander Wolfe – Stuck Under September (link)

Videospot, ki vplive navidez črpa iz filmov Ingmarja Bergmana, nas je z Emilio Fox (igrala je v Polanskijevem Klavirju) popeljal v mentalni univerzum ženskega lika, ki preko podob iz preteklosti razmišlja o staranju in smrti. In to v enem samem, 7-minutnem neprekinjenem kadru. Očarljivo in unikatno.

Stuck Under September je bil videospot meseca januarja na P-G.

Animal Collective – Brother Sport (link)

Zadnja pesem s kritiško hvaljenega albuma Merriweather Post Pavilion (2009) skupine Animal Collective je dobila 6 in pol minutni video, ki popolnoma ustreza filozofiji njenih ustvarjalcev: gre za metaforično demonstracijo nekontrolirane ustvarjalnosti in breznormnega razvrata. Obvezno oba skupaj! Ob izidu smo ta videospot opisali kot “vizualno divjanje” in to je še vedno fraza, ki v popolnosti opiše ta življenja poln izdelek.

Die Antwoord – Evil Boy (link)

Južnoafričani Die Antwoord so v preteklem letu naredili nekaj, o čemer sanja sleherni afriški izvajalec – prebili so se na Zahodno glasbeno sceno. Poleg tega pa so to storili z unikatnim, provokativnim slogom, ki so ga svetu prenesli preko treh videospotov. Zef Side, Enter the Ninja in Evil Boy so svetu predstavili fenomen, ki se imenuje Die Antwoord, in prav zadnji izmed naštetih je tisti, ki je to naredil na najbolj neposreden in celovit način.

Arcade Fire – We Used To Wait (link)

Arcade Fire so se spet pokazali kot inovatorji na področju glasbenega videa. Po tem, ko so v preteklih letih že naredili interaktivna spota za Neon Bible in Black Mirror, so letos z We Used To Wait šli korak dlje. Na spletni strani vpišite, kje živite in – voila! – ta videospot Arcade Fire se po zaslugi Google StreetView-a znajde dobesedno pred vašimi vrati.

We Used To Wait je bil videospot meseca avgusta na Podobi-Glasbi.

Bluebrain – Ten By Ten (link)

Animator Gabe Askew je preko animiranega lika, ki se mu pokvari ladja, metaforično prikazal nemoč preprostega človeka v času globalne finančne krize. Gre za videospot, ki je izpiljen do tolikšne mere, da ga je že skorajda potrebno gledati na velikem platnu. V tem neverjetnem videu, ki ga je Askew ustvarjal doma, po službi, v svojem prostem času, boste odkrivali nove in nove detajle z vsakim nadaljnjim ogledom. To pa je lastnost največjih in najbolj dovršenih mojstrovin.

The Cinematic Orchestra – Lilac Wine (link)

Animatorka Vanessa Marzaroli (link) nam je v intervjuju razkrila vse podrobnosti nastanka tega čudovitega videospota in ga opisala, kot “ptico, ki zapusti gnezdo, da bi raziskala nove in neznane stvari“. Spot ima obliko pripovedi, ki sledi intuitivnemu toku zavesti, s tem pa pesmi Lilac Wine, tej klasiki popularne glasbe, poda povsem novo dimenzijo.

Lilac Wine je bil videospot meseca julija na Podobi-Glasbi.

Fanfarlo – Fire Escape (link)

Jamie Thraves je sredi 90-ih let posnel klavstrofobični Just za skupino Radiohead, s Fire Escape pa je letos malce izven pogleda javnosti ponudil prav tako presunljiv pripovedni video, ki bi ga mirne volje lahko oklicali za najboljši narativni videospot letošnjega leta. Gre za spot, ki je po svojih prijemih bližje kakšnemu filmu, a videospoti so dandanes marsikdaj pač bližje filmu kot pa oglasom. In Jamie Thraves je režiser, ki je v tem početju v samem vrhu.

Florence + the Machine – Dog Days Are Over (link)

Videospot, ki izgleda, kot da so v njem porabili na kilograme make up-a, je režiserski duo LEGS izstrelil med najbolj vidna imena v svetu glasbenega videa. Frontalno posnet performativni slog videospota, ki spominja na kakšen ritual, pa je hkrati postal že tudi avtorski podpis omenjenih režiserjev. Če je videospot (med drugim) uspešen tudi takrat, kadar pripomore k prepoznavnosti in identiteti glasbenika v njem, potem je Dog Days Are Over opravil izjemno delo. Karizmatično in nepozabno.

Gorillaz – Stylo (link)

Gorillaz so 21. stoletje začeli kot inovatorji. V letu 2010 s svojo pojavo virtualnega benda še vedno predstavljajo unikat v glasbenem svetu, to pa je bilo tudi leto, ko so izdali svoj najboljši in najbolj zaokrožen album do sedaj, Plastic Beach. Naredili pa so tudi tvegan korak v svojih videospotih – iz 2D animacije so “preklopili” na 3D. V Stylo jim je na pomoč priskočil nihče drug kot Bruce Willis in saj veste, kako pravijo – tam, kjer je Bruce Willis, pač ne more iti veliko narobe.

Great Lake Swimmers – River’s Edge (link)

Izraelsko-ameriški režiser Ben Nir Jacob je v ta videospot vnesel nekaj zelo osebnih motivov. Natančneje, serijo intarzij (lesorezov), ki jih je njegov dedek izdelal pred več desetletji. S počasnim tempom in konceptualno dovršenostjo, ki krasi ta videospot, Jacob kljubuje komercialni naravnanosti forme glasbenega videa in ga postavlja v sfero umetniškega izraza. Takšnim pa je vedno treba podeliti poseben prostor med zvezdami.

Groove Armada – Paper Romance (link)

Štiri minute videospota Paper Romance, ki tematizirajo odtujenost in individualnost sodobnih urbanih središč, so nekaj najbolj fantastičnega, kar smo imeli priložnosti videti v letošnjem letu. Izjemen primer spota, kjer tako podoba kot glasba delujeta skupaj v namen doseganja optimalnega učinka. Režiserski duo Hope Audikana se je s tem in še nekaj izdelki tokom leta povzdignil med najbolj opazna imena glasbenega videospota.

Hold Your Horses – 70 Million (link)

Rekonstrukcije 24 mojstrovin iz zgodovine slikarstva v treh minutah. Le kako to, da se tega nihče ni spomnil že prej? Hold Your Horses, ta skupina brez glasbene založbe, je s tem spotom dokazala, da se z dobro idejo, nekaj veščinami in veliko truda lahko pride zelo daleč. Ni dvoma – 70 Million je eden najbolj svežih in prebrisanih videospotov letošnjega leta. Nasmeh na obrazu zagotovljen tudi po mnogih nadaljnjih ogledih!

Jay-Z – On To The Next One (link)

Izkušeni režiser Sam Brown je v On To The Next One, četrtem singlu z albuma The Blueprint 3, s pomočjo motivov diamantne lobanje Damiena Hirsta, Rorschachovega testa, Heath Ledgerjevega Jokerja in nekaterih drugih povzdignil klasično rapersko ikonografijo v domeno visoke estetike. Jay-Z v besedilih in izjavah pogosto brez sramu sam sebe uvršča med največje glasbenike vseh časov. Z videospoti, kot je ta, mu bo morda to celo še uspelo.

Katie Melua – The Flood (link)

Tale spot Katie Melua je s svojim neironičnim pristopom zelo na meji, da bi zapadel v področje plehkega kiča, a se The Flood ponaša z nekaj unikatnimi estetskimi prijemi, ki enostavno ostanejo v glavi. In če je to tako z vidika oglaševanja kot z vidika umetnosti eden izmed ciljev, h kateremu stremi sleherni izdelek, bodi tako. Katie je s tem videospotom ambiciozno stopila med tiste indie izvajalce, ki si pesmi brez dobrega videa ne znajo predstavljati.

Linkin Park – Waiting for the End (link)

Skupina Linkin Park se je z dvema spotoma z novega albuma A Thousand Suns na sceno vrnila v mirnejšem, bolj melodičnem razpoloženju. Waiting for the End, prava pop himna, ki skorajda že meji na gospel, pa je dobila še minimalističen, a z detajli zapolnjen videospot, ki je dokazal, da ima skupina v Joeju Hahnu tudi izjemnega režiserja.

Waiting for the End je bil videospot meseca oktobra na P-G.

M.I.A. – Born Free (link)

V zadnjih desetletjih smo že videli kar nekaj subverzivnih videospotov, a Romain Gavras je z Born Free šel korak dlje kot ostali. Odstrantev spota z YouTubea je samo še povečala njegov razvpit sloves in dokazala, da je viralni video dokončno nadomestil televizijskega. Gavras bo v letu 2011 predstavil svoj filmski prvenec, videli pa bomo, če bo še naprej zvest svojemu slovesu neusmiljenega provokatorja.

Born Free je bil videospot meseca aprila na Podobi-Glasbi.

Mark Ronson – Bang Bang Bang (link)

Če je letos kateri režiser kandidat za nagrado najboljšega praktikanta pastiša med videospoti, potem je to zagotovo Warren Fu. Ta se je s serijo videov z estetiko 80-ih let (Boy George, The Ting Tings, Julian Casablancas) uveljavil kot postmodernistični režiser v polnem smislu besede, a je hkrati obdržal svoj unikatni, z ironijo prežeti avtorski podpis. Če so se osemdeseta v filmih vrnila preko Scotta Pilgrima, Karate Kida in filma Tron:Zapuščina, potem se je v videospotih to zgodilo prav preko Warrena Fuja.

Martin Solveig – Hello (link)

Hello je bolj kratek film kot videospot v polnem pomenu besede, a ga vseeno z lahkoto okličemo za najbolj zabaven spot letošnjega leta. Novak Djoković in Bob Sinclar sta Solveigu priskočila na pomoč pri lovljenju svoje muze, medtem ko mu je Gael Monfils predstavljal preveliko oviro. No, to ima vsaj eno dobro stvar – Solveig bo lov na S.H.E. nadaljeval tudi v letu 2011, mi pa upamo na še več podobno zabavnih izdelkov.

Massive Attack – Splitting the Atom (link)

Animator Edouard Salier je v Splitting the Atom realiziral genialno idejo: celoten videospot je zasnoval kot potovanje po statični 3D animaciji. Gledalec se počasi prebija skozi ruševine velemesta in na koncu vendarle izve vzrok katastrofe, ki je razdejala mesto. Popolnost v glasbenem videospotu se od leta 2010 naprej imenuje Splitting the Atom.

Splitting the Atom je bil videospot meseca februarja na Podobi-Glasbi.

Miike Snow – The Rabbit (link)

Švedski režiser Andreas Nilsson je z The Rabbit začel svojo serijo totalno odbitih videospotov, s katero je postal eno najbolj vidnih režiserskih imen letošnjega leta. Morda je bil pri Placebo bolj spektakularen (link), pri Yeasayer bolj čudaški (link), pri Hot Chip bolj navihan (link), pri Royksopp pa bolj melanholičen (link), a z The Rabbit se je vse skupaj začelo in ta je še vedno eden najbolj nenavadnih videov minulega leta.

OK Go – This Too Shall Pass (link)

21 milijonov ogledov na YouTubeu ob koncu leta pove vse. Gre preprosto za najbolj odmeven spot letošnjega leta. Po tem, ko so OK Go leta 2005 opravili pionirsko delo na področju viralnega DIY (naredi-sam) videospota, so leta 2010 z nekaj genialnimi idejami obdržali naziv prvega spletnega benda. Če bi se lahko End Love (link) kot White Knuckles (link) ravno tako znašla na tem seznamu, je This Too Shall Pass kljub vsemu šampion nad šampioni.

This Too Shall Pass je bil videospot meseca marca na P-G.

Portugal. The Man – Guns and Dogs (link)

Režiser Michael Ragen se je z Guns and Dogs tako prepričljivo vrnil v obdobje nemega filma, da smo že posumili, da je v tem videospotu uporabil kakšne najdene posnetke izpred 90 let. A ne, to estetiko je ustvaril popolnoma sam, v intervjuju (link) pa nam je zaupal, da vsebujejo nekateri kadri tudi po 50 slojev posnetkov in svetlobnih efektov. Neverjetno, a to je šele njegov prvi videospot. Nekateri pač znajo.

Guns and Dogs je bil videospot meseca novembra na Podobi-Glasbi.

Scissor Sisters – Invisible Light (link)

Španska režiserska skupina Canada je v tem videu skupine Scissor Sisters na malce ironičen način razkazala svoj talent, to pa je storila preko vplivov iz zgodovine evropskega art filma. Takšno poznavanje in spretno citiranje mojstrov, kot so Hitchcock, Clouzot in Bunuel daje slutiti, da bomo o teh režiserjih še veliko slišali.

Invisible Light je bil videospot meseca decembra na Podobi-Glasbi.

Shadow Shadow Shade – White Horse (link)

17-minutni videospot? Režiser Michael Graham verjetno res ne bo doživel, da bi kakšna komercialna TV postaja zavrtela njegov izdelek, a to niti ni bil namen. Graham nam je v intervjuju (link) zaupal, da videospot pojmuje kot sredstvo umetniškega izražanja in ne zgolj kot anonimno in minljivo sredstvo oglaševanja. V vsakem primeru je White Horse izvrsten!

White Horse je bil videospot meseca septembra na Podobi-Glasbi.

Squarepusher – Delta-V (link)

Delta-V je morda najhitrejši videospot vseh časov in to je verjetno vse, kar morate vedeti o njem. S pa je njegov režiser ZFCL dokazal tudi, da je videospot lahko tako parodija hollywoodskih montažnih ekscesov kot tudi povsem dostojen eksperimentalni film. Ljudje z založbe Warp Records pač znajo in ni naključje, da smo prav z njihove strani v zadnjih 10 letih dobili nekaj največjih mojstrovin glasbenega videa. Epileptikom ogled prepovedan.

Superhumanoids – Persona (link)

Včasih narativni videospoti privzamejo obliko preprostih kratkih filmov, tale videospot Eli-Gunna Jonesa pa izgleda tako dobro, da bi iz njega lahko mirne volje naredili celovečerni film. Persona skozi svojo zgodbo ponudi nekaj najbolj čudaških motivov za vohunjenje, kar bi si jih lahko zamislili in se nepričakovano sprevrže v znanstveno-fantastično pripoved epskih dimezij. Eden najbolj fascinantnih narativnih spotov letošnjega leta izgleda kot filmska klasika, ki je niso nikoli posneli.

To My Boy – Hello Horizon (link)

Včasih videospoti navdušijo s preprostimi prijemi in Hello Horizon je nedvomno eden takšnih. Režiser Matt Freeth (link) je naše osončje z nekaj enostavnimi računalniškimi efekti postavil na nek grič pri Bristolu v Angliji, parkrat zasukal kamero na nenavaden način in že je pred nami brezčasen videospot, ki si zasluži vso pozornost.

Hello Horizon je bil videospot meseca maja na Podobi-Glasbi.

U.S. Girls – Red Ford Radio (link)

Red Ford Radio je režiserka Jacqueline Castel naredila brez da bi enkrat samkrat vklopila kamero. Celega je namreč ustvarila kar na črno-belem fotokopirnem stroju, s čimer se je poklonila nekaterim velikim imenom ameriškega eksperimentalnega filma. Obenem nam je v intervjuju (link) razkrila tudi, da ima videospot pravzaprav precej razvito filozofsko ozadje in da tematizira plehkost sodobnih potrošništvu zapriseženih identitet. Velika ustvarjalnost včasih res pride v majhnih stekleničkah.

The xx – Islands (link)

Saam Farahmand je s skupino The xx v londonski galeriji postavil inštalacijo, s katero je ponudil svojo vizijo videospota prihodnosti. Saam se je v Islands, le enem izmed njegovih impresivnih prispevkov letošnji ponudbi, poigraval s preprosto vizualno idejo. Če so v 20. letih prejšnjega stoletja za opisovanje avantgardnega filma uporabljali izraz “5 minut čistega filma“, potem je morda dandanes te besede mogoče uporabiti prav za nekatere glasbene videospote. In tisti Saama Farahmanda so zagotovo med njimi.